24. jan 2012 9:06
Pri našem sinu smo šele v OŠ začeli ugotavljati, da je nekoliko "drugačen", ko so se učitelji pritoževali, da je (drobno) nemiren. To pomeni, da se je vrtel, obračal, motil sošolce zraven sebe, prekladal zvezke, šilil barvice, skratka ni poslušal. Ali je strmel skozi okno, ali v kakšno točko v razredu in misli so mu odplavale in tako ni sledil snovi. Ko so ga na hitro kaj vprašali, da bi ga priklicali nazaj, je "zmrznil", sploh ni vedel kje je. Ker je bil tak moteč za učitelje, so ga dali v zadnjo klop, namesto v prvo, da bi ga poskušali vključiti v razlago. V zadnji klopi je bilo še slabše, tam so bili ponavadi tudi sošolci, ki jim ni bilo preveč do poslušanja in potem je šlo samo navzdol. Doma prej nismo opazili kaj posebnega. Bil je zelo miren, neopazen, tih, veliko je bil v svoji sobi in se sam igral. Včasih je tudi kar sedel in strmel predse. Zelo veliko smo mu brali, obvezno knjige s slikami. Ni pa se hotel učiti brati in pisati, s tem smo imeli zelo velike probleme (kasneje ugotovljena legastenija, zamenjava črk in plesanje črk). Ko mu nisem več hotela brati v drugem razredu (danes tretji), da bi ga prisilila, da bi sam bral, je prešel na pravljice na kasetah in jih kar naprej poslušal tja do šestega razreda. Vse zato, da si je lahko ustvarjal svojo zgodbo v slikah.Z branjem je imel ves čas težave, vsa obvezna branja smo prebrali skupaj, vsak nekaj strani. Zelo veliko je risal, zgodbe, čisto majhne sličice na papir. Tu ni bila problem pozornost, cel popoldan je lahko risal svojo zgodbo ali dogodek, na ta način se je on izražal. Nikoli pa ni prenesel pritiskov. Če sem mu rekla, da naj nekaj hitro napravi ali ga priganjala, da naj se hitro obleče ali kaj drugega naredi, sem ga našla sedečega na postelji in je nekam strmel. Zaradi pritiskov v šoli, s strani učiteljev ali sošolcev, je začel zbolevati z anginami in sledili so antibiotiki. Če je bilo spraševanja preveč, je zbolel. Ko je prišel ponovno v šolo, je bilo tega še več, ker je manjkal prej, je ponovno zbolel. Bil je začaran krog. In tako je še danes. Lansko leto v izpitnem obdobju je ponovno hudo zbolel, z zelo visoko temperaturo, gnojnim grlom, bili smo na urgenci, cel teden je hodil še na ORL, kar cel mesec se mu je bolezen vlekla in to samo zaradi prehudega pritiska. S takimi otroci je potrebno res biti potrpežljiv, so zelo, zelo občutljivi.
To pišem zato, da bi še kdo lažje in prej prepoznal motnjo pozornosti pri svojem otroku in bi gadrugače obravnaval, ne kot motečega in porednega otroka, ampak otroka, ki potrebuje za svoj napredek več pomoči, spodbujanja, pozornosti in pohvale. Sicer to potrebuje že vsak otrok, ampak ti še malo več.
Hvala za vse prijazne besede, sem mama kot vsaka druga mama, ki ima rada svojega otroka in ne bom nikoli obupala nad njim. Lastne Izkušnje in literatura pa so mi dale malo več vedenja o tem, zato to delim z vami. Je pa še veliko več in bolj preizkušenih mam (staršev).
zvezdica55