Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo /adhd

20. jan 2012 9:39

zvezdica55, moje spoštovanje in občudovanje.

20. jan 2012 11:24

Pozdravljeni

Sama sem bila vedno mnenja, da je poklič učitelja/vzgojitelja/profesorja (katerikoli pedagoški poklic pač) najbolj odgovorno delo v družbi. In tudi zato si nisem upala na tem področju študirati, ker v času po gimnaziji nisem čutila, da je to delo zame...

Me pa teme zelo zanimajo in se zdaj delno z njimi tudi raziskovalno ukvarjam. Eno bolj zanimiv predavanj in vsekakor zanimiv pogled na nekatere teme, o katerih ste razmišljali v tem forumu, je sledeče:

PREDAVANJE KEN ROBINSON

Vmes prikaže tudi statistiko uporabe ritalina v ZDA (mislim, da je nekdo omenil to zdravilo v razpravi). Zelo zanimivo in vredno razmisleka.

Lep pozdrav,

Katja

20. jan 2012 12:16

Zvezdica 55, prejmi vse pohvale za tvoj trud in požrtvovalnost. Si Mama, zapisana z veliko začetnico. Upam, da ti bo znal sin vedno vračati v polni meri, kot si zaslužiš.

20. jan 2012 12:52

Živjo!

Pa da povem še jaz svojo zgodbo. Moj sin ima tudi motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo že od malega. V vrtcu, ko je bil star 3 leta so ugotovili navedeno motnjo in prejel je odločbo s katero je dobil pomoč specialne pedagoginje. To se nadaljuje tudi v osnovni šoli. Sedaj obiskuje 7 razred OŠ in imam zelo hude težave v šoli, saj so sošolci zelooooo nestrpni do drugačnosti in se ne da nič narediti, od pogovorov z razredničarko, ravnateljem, ..., do staršev navedenih otrok, pa nič, nihče nič. Vem, da moj otrok hudo trpi, saj nihče noče izločenosti iz družbe, otok, za vse je on kriv, kar se zgodi v razredu, dežurni krivec kot se reče. To se dogaja dnevno, ne more se zbrati, saj staln razmišlja o tem kdo mu je kaj rekel, kdo je njegov prijatelj, kdo ni,... Tudi šola ne naredi nič, nočejo ga dati v sosednji razred, čeprav vsi vejo, da učenci v drugih razredih niso takšni - hudo nastrojeni proti drugačnosti. Jemlje tudi zdravila, ne Ritalina, temveč Concerto, ki je manj agresivna. Ne vem več kako naj mu pomagam.

LP

nikole

20. jan 2012 13:07

Nikole, otroka bi morali dati v sosednji razred, če meniš, da so najbolj nestrpni otroci prav v tem razredu. tudi jaz sem imela težave s tem, da so se sošolci "spravljali name", pa so me premestili v drug razred in vse potem je bilo vse ok. Menim, da bi morali take želje staršev in otrok upoštevati v vsaki šoli.

Tebi in vsem ostalim mamam, ki se borite s to motnjo pa res iskrene čestitke iz vsega srca, ker temu posvetite ves svoj čas in ves svoj trud.

20. jan 2012 13:27

rosie in palma hvala. Nikole, popolnoma te razumem, točno tako je bilo pri nas. Vendar vztrajaj, da ga prestavijo v drug razred, seveda, če je tudi sin za to. Naš ni hotel, da bi ga kakorkoli izpostavljali in mu tako nismo mogli pomagat. In pogovarjati se je potrebno zelo veliko z njim. Kaj se dogaja v šoli smo mi velikokrat zvedli od njegovih sošolk, ki so ga nekako vzele pod okrilje. Sploh ne smem pomisliti, kaj vse so delali z njimi, najhujša je bila ta, da so ga za noge vlekli navzdol po stopnicah in razredničarka nas je klicala v šolo, ne zaradi tega, ker je bil žrtev, ampak kot povzročitelja situacije Namesto, da bi kaznovala tiste, ki so to počeli, on pa jim je dovolil samo zato, da se je lahko družil z njimi. Podobnih situacij je bilo še zelo veliko in marsikaj smo zvedeli od sošolk.

Pa ne pusti se, bodi vtrajna in hodi od učitelja do učitelja in prosi, sprašuj, predlagaj. Danes, ko je internet, je to malo lažje in lahko prosiš razredničarko, da ti sproti poroča kako je z njim. Jaz sem v srednji šoli že tudi lahko tako komunicirala z razredničarko. Ali sem jo prosila, da kakšnega profesorja kaj povpraša, mi je bila kar naklonjena. V osnovni šoli pa je bila katastrofa.  Zato pogum Nikole! 

20. jan 2012 14:13

Naj se pridružim z svojo zgodbo. Moja hči se je rodila z vakumskim porodom. Ne morem mimo dejstva, da so tu nastale določene spremembe, ki so jo zaznamovale za celo življenje.

Kot otrok je bila nemogoča. Nevropsihatrinja je napisala v izvid, da rabi človeka in pol. Ko se ji je rodila sestrica je ni marala. Vsakič ko je mlajša nekaj dobila je skoraj dobila napad jeze, togote, jokanja... Veliko sem se posvetovala in moj recept je bil veliko pogovarjanja z njo. Ona mora čutiti, da je prva in najpomembnejša. To ji zagotavlja duševni mir.

Pri 4 letih je doživela vročinske krče, celo puberteto je imela migreno, sedaj pa smo odkrili, da je pred kratkim pri 20 doživela epileptični napad, ko je bila zunaj in čakamo na zdravljenje.

Ritalin je prejemala pri 4 letih, ampak, ko sem videla kako nevrotična je po njemu smo ga ukinili. Je nadpovprečno inteligentna in sposobna, a hkrati skrajno nevrotična in občutljiva na vonjave, hrup in motnje okrog nje. Najraje ima družbo otrok.

Sedaj obiskuje fakulteto z nadpovprečno zagnanostjo in ocenami. Vsak poraz jo stisne. Je pa nepriljubljena, čeprav je zelo čedna punca. Nekako jo ne marajo, ker je preveč vsiljiva, preveč ve, preveč jo moti.Mene non stop kliče po telefonu in če me ne dobi je spet nervozna.

Svetujem, da omogočite otroku čimveč miru brez tv in drugih dejavnikov, veliko sprehodov v naravi, veliko pogovorov. Takšen otrok rabi pozornost vedno in nikoli ne bo drugače.

Jaz sedaj ko ima mlajša hči ali sin istočasno kupim eno malenkost še zanjo, saj se počuti ogroženo. Spoštujem njene želje.  Je težko, ker je zelo naporna, saj jo vsaka malenkost zmoti (že hrana, krožnik...) ampak sem to vzela v zakup. Je krasna oseba, le njena osebnost je zelo težka.

Nevropsihiatrinja mi je rekla, da se obnaša kot mnogo mlajši otrok in da je vesela, da sem dojela, da ni druge kot se zavzeti zanjo in jo poskušati razumeti. Pač imam odraslo hči, nadpovprečno inteligentno, ampak z dušo otroka.Prepričana sem, da bo dobra mama nekoč, vseeno pa me spremlja občutek, da bo vedno nekoga potrebovala ob sebi.

23. jan 2012 10:11

Pozdravljeni. Sem nova uporabnica na tem forumu. Pravzaprav moram priznati, da me je ta tema vzpodbudila, da sem se danes tudi prijavila, čeprav že nekaj časa spremljam Kulinarično Slovenijo.

Čestitke zvezdici 55, Trixi in ostalim, ki so pripravljeni povedati svojo življensko izkušnjo. Kot sem ju jaz razumela sta želeli povedati, da je težko, vendar se naučiš s tem živeti in ti postane to način življenja. Ker, ko si enkrat starš, si starš celo življenje.

V današnjem življenju, ko nas obkroža kruta realnost pa so izkušnje stršev, ki imajo enake ali podobne življenske usode, vredne zlata.

23. jan 2012 21:15

Zvezdica, Robida in podobne mame, kako se je pa motnja kazala v otroštvu? Ali je ta zmanjšana pozornost prisotna vedno, ali pa mogoče v določenih situacijah ne? Gledanje risanke, poslušanje pravljice... Ali kaj od tega gre? Doma,v mirnem in varnem okolju?

Pa čestitke vsem tistim, ki ne obupate nad svojim otrokom, ki razumete in podpirate.

24. jan 2012 8:21

Pritegnile so ga dinamične igrice, puzle, memo ali podobne miselne igre pa zelo na kratko. Risanke nekatere, pravljica, če ni bila predolga...sicer me je že sredi pravljice začel spraševati o čem čisto tretjem. Čisto navdušen je bil nad računalniško "igrico" za otroke - Čudovito odkrivanje sveta. Pri slabih 4. letih je poznal precej afriških prestolnic po imenu in tudi pokazati, kje ležijo...kar ga je resbično zanimalo, ga je tudi zadržalo in tudi ogromno si je zelo hitro zapomnil.

zdaj so na delu še hormoni...