Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo /adhd

Pozdravljeni,

 zanima me, če se je kdo izmed vas srečal s tem problemom oz. ga pozna iz prve roke. Vesela bi bila vsakega odgovora. Lahko na ZS.

Hvala

robida

18. jan 2012 7:18

malce še obnavljam temo, vsem vam, ki ste mi poslali ZS pa iskrena hvala za pomoč,

robida

19. jan 2012 14:44

Mi imamo enega takšnega otroka doma, ki pa ni več otrok, že študent in motnja se mu še vedno pozna. Problemi so se začeli pojavljati v OŠ na razredni stopnji in hudo nadaljevali v gimnaziji, tako, da ga je bilo potrebno prepisat na strokovno šolo in problemi so še sedaj na fakulteti. Z njim smo obiskovali psihiatra, z njim je delala strokovnjakinja za  legastenijo, saj je imel velike težave s pisanjem in branjem (spuščanje in zamenjave črk). Nato smo z njim hodili v svetovalni center za pomoč otrokom in nekaj časa jemal Ritalin. Nič ni pomagalo. Z njim smo se morali intenzivno ukvarjati, da je naredil šolo. Nič ni pomagalo, da so psihološki testi pokazali, da je nadpovprečno nadarjen otrok, če tega ni znal pokazat. Njegova koncentracija je (bila) 10 min., je popolnoma neorganiziran in nereden. Pa smo upoštevali vse nasvete strokovnjakov, psihologov, delali urnike, programe, točkovanja, nagrajevanja. Nič. Ves čas smo se trudili z njim, kakor hitro smo ga spustili, se je zalomilo. Še sedaj na fakulteti sodelujemo z njim, ga vzpodbujamo, sledimo študijskim obveznostim, rokom. Pa ima veliko težav.. Ko smo prvič bili pri psihiatru z njim, nam je povedal, da motnja lahko v puberteti zvodeni, ali čisto neha, lahko pa tudi ne. Rekel je, da otrok takšen je in ga je nemogoče spremeniti. Velikokrat se spomnim njegovih besed, ko je rekel: če boste hoteli na silo spremenit otroka v organiziranega in rednega, boste ubili človeka v njem, zato tega ne počnite na silo. Še vedno se nismo čisto sprijaznili  s tem, da mu čas nič ne pomeni, oz. ga obremenjuje in velikokrat zamuja, ali se en dan prepozno spomni, da bi moral pisat kolokvij, ali da mora poravnati kakšen račun, da ima popoln nered v svoji sobi in potem išče in išče, da reče, da pride čez eno uro, pride pa čez štiri ure, kje da bi se spomnil in poklical. 

  Pri vsem tem pa ni hotel sebi priznati, da je drugačen in ni hotel izkoristiti možnosti otroka s posebnimi potrebami, da bi npr.  dalj časa pisal test ali da bi bil ustno vprašan, ker ni hotel izstopati. Je pa res, da so otroci do sovrstnikov, ki so malo drugačni, zelo kruti in so se norčevali iz njega, zato tega ni hotel. Zmeraj je namreč bil dežurni krivec za vse v razredu, ker ni sledil, sploh ni vedel kaj se dogaja okrog njega ali se ni znal braniti, ko so ga kaj obtožili. In najraje si je izbral "slabo" družbo, take prijatelje, ki so bili popolno nasprotje njemu, pogumni, odločni, glasni, ki so znali govoriti  ...

Zeloooooooo veliko skrbi smo imeli z njim in očitno jih še ni konec!

19. jan 2012 15:05

Je pa kljub vsemu, kar si napisala zvezdica, zelo uspešen. Veliko truda ste vložili, da je prišel do tu kjer je, zagotovo, pa tudi sam je moral vložiti ogromno truda in energije. Srčno upam, da boste kmalu, torej, ko dokonča študij in se zaposli, želi sadove. Njegovi dosežki si zaslužijo posebne pohvale, nikar ne varčujte z njimi. To mu daje voljo za v naprej. In vsaka njegova zmaga je tudi vaša.

19. jan 2012 15:17

Oprosti, no...če ne more samostojno študirat, kako bo potem delal samostojno v službi?

19. jan 2012 15:25

Hvala zeta za tvoje besede in vzpodbudo. Res smo velikokrat obupali in se spraševali, kaj smo naredili narobe in bili v dvomih, če je prav, da se tako trudimo z njim. Da bi moral biti bolj samostojen. Ampak kakor hitro smo ga pustili, je bilo hudo, zato se še kar naprej trudimo, da bo prišel do poklica, ki si ga je sam izbral. Upali smo, da bo izbral kaj "lažjega" in ga prepričevali, da bo težko delal najprej gimnazijo, potem pa še fakulteto, pa se ni dal, saj se zaveda, da je "zelo pameten", kako pa to pamet aktivirati, to je problem. No, včasih mu uspe aktivirati pravo znanje ob pravem trenutku!

19. jan 2012 15:26

Vanja, bodo iskali in bo dobil primerno delo, ki mu bo kos. Pa vseeno bolje, da ima diplomo v žepu kot biti brez izobrazbe. Tudi bo v času študija pridobil določene delovne navade, ki mu bodo kasneje, ko bo v delovnem razmerju koristile.

19. jan 2012 15:29

Ja Vanja, to se tudi mi ves čas sprašujemo ,  vedmdra sva se z možem odločila, da mu pomagava priti do željenega poklica. Mogoče pa se bo potem kaj popravilo, kdo ve?

19. jan 2012 15:29

Točno tako tudi mi mislimo zeta, hvala. 

19. jan 2012 16:58

Zvezdica, hvala ti za tole. Kot da berem našo zgodbo....

19. jan 2012 18:18

Lepo je napisala,da je upanje,da se motnja zmanjša,če že ne mine.Vanja_v_ZDA Kako lahko sploh pomisliš,da ne bo zmogel ?

zvezdica55,kapo dol za trud,naj vam uspe.Tvoj je,pa kakorkoli že bo.