Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo /adhd

24. jan 2012 9:06

Pri našem sinu smo šele v OŠ začeli ugotavljati, da je nekoliko "drugačen", ko so se učitelji pritoževali, da je (drobno) nemiren. To pomeni, da se je vrtel, obračal, motil sošolce zraven sebe, prekladal zvezke, šilil barvice, skratka ni poslušal. Ali je strmel skozi okno, ali v kakšno točko v razredu in misli so mu odplavale in tako ni sledil snovi. Ko so ga na hitro kaj vprašali, da bi ga priklicali nazaj, je "zmrznil", sploh ni vedel kje je. Ker je bil tak moteč za učitelje, so ga dali v zadnjo klop, namesto v prvo, da bi ga poskušali vključiti v razlago. V zadnji klopi je bilo še slabše, tam so bili ponavadi tudi sošolci, ki jim ni bilo preveč do poslušanja in potem je šlo samo navzdol.  Doma prej nismo opazili kaj posebnega. Bil je zelo miren, neopazen, tih, veliko je bil v svoji sobi in se sam igral. Včasih je tudi kar sedel in strmel predse. Zelo veliko smo mu brali, obvezno knjige s slikami. Ni pa se hotel učiti brati in pisati, s tem smo imeli zelo velike probleme (kasneje ugotovljena legastenija, zamenjava črk in plesanje črk). Ko mu nisem več hotela brati v drugem razredu (danes tretji), da bi ga prisilila, da bi sam bral, je prešel na pravljice na kasetah in jih kar naprej poslušal tja do šestega razreda. Vse zato, da si je lahko ustvarjal svojo zgodbo v slikah.Z branjem je imel ves čas težave, vsa obvezna branja smo prebrali skupaj, vsak nekaj strani. Zelo veliko je risal, zgodbe, čisto majhne sličice na papir. Tu ni bila problem pozornost, cel popoldan je lahko risal svojo zgodbo ali dogodek, na ta način se je on izražal. Nikoli pa ni prenesel pritiskov. Če sem mu rekla, da naj nekaj hitro napravi ali ga priganjala, da naj se hitro obleče ali kaj drugega naredi, sem ga našla sedečega na postelji in je nekam strmel. Zaradi pritiskov v šoli, s strani učiteljev ali sošolcev,  je začel zbolevati z anginami in sledili so antibiotiki.  Če je bilo spraševanja preveč, je zbolel. Ko je prišel ponovno v šolo, je bilo tega še več, ker je manjkal prej, je ponovno zbolel. Bil je začaran krog. In tako je še danes. Lansko leto v izpitnem obdobju je ponovno hudo zbolel, z zelo visoko temperaturo, gnojnim grlom, bili smo na urgenci, cel teden je hodil še na ORL, kar cel mesec se mu je bolezen vlekla in to samo zaradi prehudega pritiska. S takimi otroci je potrebno res biti potrpežljiv, so zelo, zelo občutljivi.

To pišem zato, da bi še kdo lažje in prej prepoznal motnjo pozornosti pri svojem otroku in bi gadrugače obravnaval, ne kot motečega in porednega otroka, ampak otroka, ki potrebuje za svoj napredek več pomoči, spodbujanja, pozornosti in pohvale. Sicer to potrebuje že vsak otrok, ampak ti še malo več.

Hvala za vse prijazne besede, sem mama kot vsaka druga mama, ki ima rada svojega otroka in ne bom nikoli obupala nad njim. Lastne Izkušnje in literatura pa so mi dale malo več vedenja o tem, zato to delim z vami. Je pa še veliko več in bolj preizkušenih mam (staršev).

24. jan 2012 11:18

Veseli me, da se stvari in miselnost premikajo na bolje, da se o tem govori in, da so tudi že nekateri učitelji postali dovzetni in prisluhnili staršem. Sem mati hčere, ki ima poleg motnje pozornosti še gibalno oviranost (hodi s hoduljo). Kar jo zanima, jo zanima, kar pa ne, pa porabimo ogromno energije. Hkrati pa je popolnoma socializirana in pa manipulativna. Kot je napisala zvezdica 55, ti otroci ne prenesejo pritiska in se nanj odzivajo ponavadi bolezensko.

Pri hčeri je bila motnja pozornosti zelo zgodaj ugotovljena, saj sva zaradi gibalne oviranosti obiskovali Razvojno ambulanto. Z raznimi vajami se ji je koncentracija podaljšala, vendar motnje ni mogoče odpraviti (pozdraviti), da se jo samo omiliti. Celotna njena diagnostika pa je posledica prezgodnjega in težkega poroda.

10. maj 2012 8:48

V času odkar sem odprla to temo se je toliko dogajalo, da se mi zdi, da je prav, da napišem še epilog....

Težave so se stopnjevale do te mere, da je bil sin sredi februarja hospitaliziran, tam mu je bil potrjen ADHD in depresija. Dobil je antidepresiv in Concerto, pa smo mislili, OK, to je to, zdaj pa gremo naprej...Jok brate! Doma so se mu ponovno pričele dogajati depresivne epizode, praktično tako hude, kot so bile brez antidepresivov. To me je spravljalo v paniko in obup, zato sem raziskovala dalje. Prišla sem do literature, kjer so omenjali kot možnost nevroloških motenj biološke vzroke - npr. gluten naj bi bil zelo pogosti krivec depresije in tudi ali povzročitelj ali ojačevalec ADHD simptomov.

Tako sva po enem hujših napadov poskusila z brezglutensko dieto in po 3 dneh je bila razlika očitna in navdušujoča. Fant je postajal sproščen, nasmejan in celo pričel si je spet peti. Seveda ni šlo brez napak pri hrani - ampak vedno je po cca 24 urah sledila kazen - napad depresije, ki je trajal dan do dva, potem se je pričelo izboljševati. Zaradi teh reakcij na odsotnost glutena sva šla opravit tudi gastroskopijo in pred nekaj dnevi (žal) dobila potrjeno diagozo - celiakija. In to skoraj brez kakršnih koli prebavnih težav, ki so sicer značilne za celiakijo. 

Zdaj se stanje izboljšuje iz dneva v dan, koncentracija  se mu izboljšuje, volja do dela, energija...zanimivo pa je, da se mu blažijo tudi nekatere druge težave, ki na videz tudi nimajo zveze  - dolgo časa so ga boleli sklepi, zdaj se tudi to blaži.

Namen tega pisanja ni le izraz veselja, da smo (verjetno) prišli stvari do dna, ampak želja po pomoči vsem, ki mogoče tavate v obupu kot smo mi in nemočno opazujete otrokovo trpljenje. Poskusite z dieto - ni škodljiva - če bo učinkovala boste videli že po nekaj dneh, najkasneje v 1 mesecu. če do takrat ne bo sprememb, Ok, potem pač ni to to.

Ob tem bi se rada zahvalila vsem, ki ste se s postom ali ZS odzvale na temo. En neskončno velik hvala pa še posebej Tulki in Jelcy za vso pomoč.

10. maj 2012 9:02

Ojoj Robida, kaj vse ste dali skozi. No, upam, da boste s to diagnozo sedaj vsaj omilili motnjo, če ne čisto odpravili.

10. maj 2012 22:39

zvezdica 55, dr. Platt v svoji knjigi Čudež  bioidentičnih hormonov piše, da imajo otroci ADHD  motnjo zaradi hormonskega neravnovesja,  pri katerem je v telesu preveč insulina in premalo sladkorja v krvi. Mogoče boš potrdila, da imajo ti otroci neprestano potrebo po sladki hrani in pijači ter  ogljikovih hidratih.  Otroci z ADHD motnjo  imajo tudi težave zaradi drugega hormona-adrenalina. Telo ustvarja zelo veliko adrenalina, naravnega poživila, zaradi katerega so otroci hiperaktivni in pri čemer se dvigne raven sladkorja v krvi.

Po mnenju dr. Platta je manjkajoči hormon, ki lahko uravnovesi visoko raven insulina in adrenalina ter olajša simptome motnje, progesteron.Raven hormonov podedujemo od matere in očeta. Če v materinem telesu prevladuje estrogen, ima tudi premalo progesterona. To stanje lahko nasledita njena hči ali sin. Kadar je nivo progesterona prenizka,  začne telo ustvarjati pretirane količine insulina, kar privede do hipoglikemija ta pa botruje motnji pozornosti.

V knjigi je primer fanta, ki je imel podobne težave kot tvoj sin in se mu je stanje z dieto in uporabo bioidentičnega hormona progesteron zelo izboljšalo.

Želim  pomagati in ne širim propagande o bioidentičnih hormonih in tudi samo navajam kaj piše v knjigi o tej motnji.  Meni osebno je bioidentični progesteron zelo pomagal k boljšemu počutju-počasi prehajam v ''najlepša leta''

Preberite si knjigo, mogoče boste pa lahko našle kakšno rešitev glede vaših problemov.  V Sloveniji se z bioidentičnimi hormoni ukvarja dr. Flisova in dr. Toljanova iz Zagreba, ki ima enkrat tedensko ordinacijo v Ljubljani.  Kljub  temu, da je potrebno pregled plačati, je potrebno za pregled pri dr. Toljanovi čakati več mesecev.  Bioidentični hormoni med našimi zdravniki še niso poznani, saj jih farmacevtska podjetja ne proizvajajo, ker so narejeni iz naravnih snovi, ki jih ne morejo patentirati in iz tega ne morejo ustvarjati  dobičkov.

11. maj 2012 8:12

Hvala atic za nasvet. Sem si že napisala naslov knjige, jo grem takoj kupit.

11. maj 2012 10:07

Robida, zelo, zelo lepo je prebrati tvoj post. Še en dokaz, da še puške ne vrže v koruzo. Sinu in vsem vam pa vse dobro tudi naprej.

moj svet

11. maj 2012 10:48

Ta tema je preveč resna, da bi se natezali okoli svetovnih zarot, ampak ali res ne more niti ena debata mimo tega?  

Bioidentični hormoni so hormoni - molekule, ki so identične (= popolnoma enake) kot tiste, ki jih proizvajajo organizmi, v tem primeru človek. Gre za isto snov, le da je ni proizvedlo tvoje lastno telo, pač pa telo nekega drugega živega bitja (živali ali rastline). In ta molekula je spet popolnoma enaka tisti, ki jo proizvedejo v reaktorju v laboratoriju v tovarni. Gre za isto spojino, z enakimi atomi na istih mestih in enakimi vezmi med njimi. Torej tudi deluje popolnoma enako. Bioidentični estrogen torej deluje enako kot tisti, ki je bodisi nastal v tvojih jajčnikih ali v sosedovi kravi ali so ga naredili v laboratoriju. Hormonsko zdravljenje pomaga ali ne pomaga, odvisno od bolezni oziroma stanja, ne pa od tega, ali je hormon bioidentičen ali ne. Stvar tu tudi ni popolnoma enaka kot na primer pri naravnem in sintetičnem vitaminu - ker ko vzameš recimo sintetični vitamin C, popiješ samo tega in nič drugega, če pa poješ papriko, dobiš poleg vitamina C tudi kar nekaj drugih snovi, ki so prav tako koristne (pa seveda tudi nekaj pesticidov, hormonov,  konzervansov itd - sam se odločiš, kaj prevaga pri tvoji odločitvi o nakupu). Pri bioidentičnih hormonih je pa tako, da recimo iz krvi ali ekstrakta rastline ali žleze živali ali celične kulture izolirajo samo tisti točno določeni hormon, ki ga potrebujejo - se pravi eno samo spojino brez vsega ostalega in v končnem produktu ni v delovanju prav nobene razlike med sintetičnim in bioidentičnim, ker tudi ni zraven nobene druge snovi, bodisi koristne bodisi škodljive (v nasprotju med, recimo cedevito in papriko ali jogurtom in koralnim kalcijem). Kar se pa patentiranja tiče - naravnega hormona se seveda ne da patentirati, še kako se pa patentirajo postopki izolacije - pa menda ni treba veliko razmišljati, kdo to dela. Strah ima velike oči in na ta račun se da narediti krasen biznis. In profit od tega vsaj v primeru bioidentičnih hormonov poberejo poleg farmacevskih firm, ki obvladajo postopke, tudi zdravilci in zdravniki, ki se redijo na obetavni tržni niši. Kar je, konec koncev, njihova pravica, kot je pravica nas, da se odločimo, komu bomo dali svoj denar. Da se le odločimo iz pravih razlogov. 

11. maj 2012 11:14

Bi dodala še to, da v rastlinah ne moremo pričakovati (ker imajo pač povsem drugačen metabolizem) našim identičnih hormonov, ampak snovi (ki v rastlinah nikakor ne delujejo kot hormoni), ki so le njihovi približki in jih je (saj ne more biti drugače), treba s kemijskimi postopki spremeniti v našim identične hormone.

11. maj 2012 14:19

Pozdravljene

Ker sem bila dlje časa odsotna sem temo spregledala, vendar se kljub vsemu oglašam.

Robida v mojih očeh si vredna aplavza in hvale za pogum pri poskusu s prehrano. Iz osebnih izkušenj namreč vem kako težko in skorajda nemogoče je povezati težave v vedenju s hrano. Pa tudi vse ostalo za kar te zdravniki prepričujejo, da je prirojeno. V resnici se na koncu izkaže prirojena le ena do dve težavi, ki potem potihom in zahrbtno netita nemir v telesu.

Naj se prvič navežem na težave s pozornostjo. Sama imam intoleranco na gluten. Edino kar lahko naredim je, da potrdim robidine ugotovitve. Seveda najhujše so depresije, ki so sledile hudim izbruhom »jeze« (raje razumite besedo kot bes), ki je ne moreš nadzorovati. Namreč del možganov popolnoma normalno zaznava in razume nenormalno funkcioniranje pretoka informacij. Goroza pa se skriva v tem, da zavedno na to ne moreš vplivati, vse dokler si pod vplivom »droge« - glutena. Takoj, ko se ta vpliv odstrani se počutiš kot prerojen, čistih misli, ki ne begajo na sto koncev, kot »kura brez glave na avtocesti«. Najhuje pa je, da se škrob največkrat nahaja tudi v zdravilih, ki bi naj nam pomagala (najpogosteje v kakršnihkoli tabletah). Da ne bo pomote vem, da obstaja tudi kakšen drugačen škrob, izkušnje pa so me naučile, da je najcenejši in najpogosteje uporabljan pšenični.

Najbolj zahrbten, no vsaj zame, vir glutena pa so poštne znamke. Saj veste tiste za polizat. Nisem in nisem mogla ugotoviti vir zstrupitve ob neki priliki, ko sem jih dejansko uporabila in pri roki je bil samo jezik. Ne, ne bojte se nisem jih polizala tisoč, so bile pa štiri in to je bilo dovolj.

Naj se obregnem še ob ostale težave, ki jih povzroča intoleranca na gluten. Nespečnost, bolečine v sklepih in kosteh, mišični krči (krči, ki nastopijo brez pravega razloga, zdravniki pravijo, da smo to podedovali), nepravilno delovanje želodčne mišice zapiralke (da ne bomo preveč strokovni, tudi to smo podedovali), zaletavanje hrane v sapnik (v družini se je to izkazalo kot povzročitelj astme, veste v očeh zdravnikov smo k temu nagnjeni), osebno nisem nikoli vedela kdaj sem lačna saj tega občutka do nedavnega nisem poznala (danes pa kadar začutim lakoto, od samega navdušenja čakam z obrokom ker je to nekaj tako, tako, drugače in nepopisno lepo). Skratka od kar ni več glutena v mojem življenju so tudi vse te težave »čudežno« izginile.

Bi pa opozorila, ne bodite preveč obtožujoči do ljudi z večjimi ali manjšimi vedenjskimi motnjami. Ugotovila, sem, da nas je večina ujetnikov prehrane, ki nam ne dovoljuje, da bi se pravilno in tako kot mi čutimo izrazili navzven. V kolikor vas te zadnje besede spominjajo na avtizem imate popolnoma prav, saj se človek dobesedno počuti ujetega v telo, ki ti ne omogoča izražanja na vzven.

Ravno zaradi tega, ste/smo vsi, ki so se potrudili poiskati tudi takšno pot, ki ni nujno zaznamovana z zdravili vredni vsake pohvale in hvale. Saj to ravnanje kaže na to, da uporabljamo svojo glavo in smo kritični v opazovanju samega sebe, posledično tudi vsega okorg nas.

Sabina