20. jan 2012 9:02
Hvala vsem za prijazne besede. Namenoma nisem napisala robidi na zs, ker se o tem premalo piše, premalo vemo o hiperaktivnosti, kamor psihologi spravijo vse "drugačne" otroke in se mogoče kdo lahko prepozna v njej, oz. svojega otroka. Lahko bo spremenil mnenje o svojem otroku in ga začel drugače gledati. V našem razredu v OŠ sta bila dva otroka, ki sta jemala ritalin, naš, ki je imel hudo motnjo pozornosti, zato, da bi se mu ta povečala, da bi lahko sodeloval pri pouku in še en, ki pa je bil tako grozno živ, da zaradi tega ni mogel slediti pouku. Dva popolnoma različna otroka, oba po testih nadpovprečno intiligentna in oba bi potrebovala individualno obravnavo. Problem je uravnilovka v šolah, ko morajo vsi naenkrat začeti pisat, vsi naenkrat nehati, ko se nekoga vpraša med predavanjem, mora izstreliti kot iz topa, sicer ne zna. Ko je bilo potrebno recitirat pesmico, ga je učiteljica prekinila, ker je ni zdrdral, čeprav jo je znal (pa tudi vsi družinski člani doma!), ampak je rabil čas. Ugotovili smo, da si on vse predstavlja s sliko, najprej slika, nato tekst. Ampak zato je potreben čas! Kar naprej sem hodila v šolo in prosila ter prepričevala učitelje, da on zna, samo ne more takoj odgovoriti, da rabi čas, da ne more takoj začeti pisat, najprej rabi čas, da prebere, potem, da premisli in potem je bilo že konec ure. Pod pritiski pa čisto zamrzne. Na žalost, pa je naša šola tako natrpana s snovjo, kam bi prišli, da bi tako ravnali z nekaterimi učenci.
O tem bi lahko že knjige napisala, saj sem prebrala čisto vso literaturo, ki jo je bilo mogoče dobiti. Veliko genijev je imelo to motnjo, Tesla, Einstein in še kdo, in noben ni dokončal šole. Ja, ja. Včasih je bilo drugače. Sin ima to po možu in vedno bolj sta si podobna. Pa je mož prišel do akademskega naslova, tudi s pomočjo dobrih učiteljev in profesorjev, ki so ga spodbujali, ko so ugotovili njegovo nadarjenost. Samo včasih se je to dalo v šoli, da si vseeno šel naprej, če si bil pri enem ali dveh predmetih briljanten, pri drugih pa zanič.
Sicer pa smo včasih imeli pomožne šole in veliko takih otrok je, žal, končalo v njih . V nekem članku pa sem celo prebrala, da taki otroci kasneje zaidejo med klošarje in tudi pogostnost samomorov je med njimi velika, zaradi slabe samopodobe. Vsakokrat, ko preveč pritiskam na sina, se spomnim na to. Počasi in vztrajnostjo se bo tudi nekam prišlo.
Glede Ritalina smo tudi vse prebrali in preštudirali (tudi mnenja iz Amerike, kjer ga zelo pogosto uporabljajo), toliko strokovnjakov kot je za, jih je tudi proti. Mi smo poskusili, vidnih rezultatov po enem letu ni bilo, zato smo nehali z njim.
Tako je s tem našim otrokom, velikokrat bi najraje obupala in ga "nekam" poslala, saj je dovolj star, pa naj sam poskrbi zase, za svoj nered, za svoje obveznosti, za svojo netočnost, in ko sem že čisto obupana, dobim listek na mizi, kjer piše oprosti mi, ali hvala za vse (ti otroci s tudi težko izražajo o sebi in svojih čustvih!). Zato bomo vztrajali naprej .
zvezdica55