20. feb 2012 16:53
Všečna debata, sto ljudi, sto čudi.
Se podpišem pod Vendelino jr. Direktno.
Tudi mi imamo doma prvošolko, ampak gimnazijko.
Starejša hči je pri treh letih pisala, brala in računala Bila je zadnja generacija osem-letke. V prvem razredu so se učili vse tri pisave in takrat sem se resnično vprašala, kako zmorejo tisti otroci, ki še niso imeli kakšnega predznanja poznavanja črk, branja in računanja. Res je bilo veliko. Mlajša hči je nato hodila v devet-letko, tako, da sem dobila neko primerjavo.Seveda sem s tamlajšo morala ogromno presedeti, ampak zavoljo njenih učnih in ostalih težav, ki jih ima.
Pri starejši sem res prvi in tudi še del drugega razredba "bedela" nad njo. Ko je delala nalogo sem bila v bljižini in ji pomagala, če je bilo potrebno. Predvsem pa sva se učili, kako se učiti. In, to se mi zdi, da je največja popotnica otroku, ki mu jo lahko daš. In tudi velika časovna naložba. Da otroka naučiš, kako v knjigah izluščiti bistvo in, pa predvsem, kako se ne izgubljati v podrobnostih. Tega otrok ne zna, ker nima izkušenj in tu pa rabi nekoga, ki ga usmerja , hkrati pa, da ga ne zatre. Nikoli do konca osnovne šole mi ni bilo potrebno sedeti zraven strejše hčere in se z njo učiti ali pa vprašati, če ima nalogo. To je bila njena obveznost, hkrati pa je morala biti s časom zelo racionalna, saj že deveto leto igra rokomet. Edino, kar je pa res želela, pa je bilo, da sem jo pred testom izprašala, oziroma sva o kakšni temi podebatirali, sestavila test.... Sem spoštovala to njeno željo, saj sem ji s tem dokazala, da cenim, ves njen trud, ki ga sama vloži, hkrati pa je ona tudi bolj "ziheraška". In izprašam, jo še zdaj, kadar želi (zgodovina, geografija), tudi, ko je v gimnaziji.
Citirano:
"Fant se izgublja v podrobnostih- ko drugi rišejo predmete v množicah s svinčnikom, se on tega loti z barvicami, z vsemi možnimi detajli. Za izziv si postavi nekaj, česar še ne zna, potem se pa s tem ukvarja. Si predstavljate razliko, če se lotiš narisati znanih 20 predmetov s svinčnikom, ali pa 20 z barvico, pobarvanih, ki jih rišeš prvič? Ko morajo napisati 10 poljubnih računov (računajo pa do 5, seštevanje, odštevanje), si on napiše 10 računov z množenjem, potem se pa trudi s tem...
Ko rišejo ilustracijo zgodbe, on poskuša napisati zgodbo s črkami (ne, ne učijo se še pisati, niti posameznih črk!) Učiteljica ga pusti, da dela po svoje, za doma nam pa potem ostane gora dela (ki teče v enakem duhu).
Saj ne vem, kaj narediti. Lepo, da hoče več, ampak potrebno je narediti tudi tekoče delo. Slediti navodilom...
Res ne vem. Kako to urediti, pa ne zavreti želje in potrebe po VEČ?"
Težko si predstavljam učiteljico, ki bi imela recimo 5 do 10 takšnih otrok v razredu. Popolnoma neobvladljivo. Če se sešteva in odšteva, morajo vsi. Drugače nastane v razredu kaos, ki se prenese tudi na dom, ker fant prinaša še naloge domov. Fanta je po mojem mnenju potrebno naučiti, kaj je prednostna naloga (seštevanje in odštevanje) učiteljica in mama pa se dogovorita, kako in kdaj motivirati za množenje. Kajti pravila so za to, da jih kršimo in pa tudi upoštevamo.
No, da vam še napišem primer upoštevanja navodil, ki se nam je zgodil pri "gimnazijki". V OŠ je vedno blestela z znanjem in ocenami, ko pa je prišla na gimnazijo, pa je bila ena izmed samih blestečih. Pisali so test, več nalog, a pri treh nalogah je bilo potrebno napisati v treh sklopih po dva primera. Hči je hotela pokazati, kako zna in je povsod napisala po tri primere. Lejga zlomka, povsod kljukice, točke pa nobene (pričakovala je iz teh nalog 18 točk) Pa je šla vprašati učiteljico, kako to, da ji ni dala nobene točke. Odgovor učiteljice "Deklica nauči se brati navodila. Napisala sem, da navedete po dva primera" Tko, pa smo mi dobili prvi cvek. Pa še dobro, da smo ga zaradi znanja in ne zaradi neznanja pri kakšni matematiki.....
moj svet