29. dec 2011 15:14
Loni in limnol, Ljubljančani so čisto upravičeno jezni na KP območje.
Za Koper in Izolo ne vem, v Piranu je pa veljalo za vrhunsko duhovitost in patriotično dejanje, če si avtomobilom z ljubljansko targo spustil gume, podrajsal lak, odlomil ogledalca.
Pa če si kakšnega takega malega junaka prijel za uha, so ga starši (pred nekaj leti priseljeni, mogoče ne ravno iz Ljubljane, vsekakor pa s celine) takoj branili, češ, ma kaj saj so Ljubljančani, se ne dela škoda...?
Zakaj že?
Piran ima drugačno povojno naselitveno zgodovino kot Koper in Izola. Tu ni luke, industrije tudi ni več, čeprav je imel Piran edino resno tovarno daleč naokrog, soline namreč.
Prvič je izgubil prebivalce v petdesetih letih, ko so nagnali skoraj vse originalne prebivalce, drugič pa v drugi polovici šestdesetih, ko so na od nekdaj neposeljeni, malarični in hladni ravnici ob lucijskih solinah pod Liminjanom zgradili blokovsko naselje, na pobočjih Mogorona pa naselje družinskih hiš.
Tja se je preselila velika večina priseljencev, nekateri, ki so ali sprejeli način življenja v mestu, kjer so za dnevno sobo služili trgi, ali so ostali iz drugih razlogov, so vztrajali.
Tisti na najboljših lokacijah ne za dolgo. Država iz Ljubljane (menda ne iz Slovenskih Konjic) jih je na silo, tako kot njihove predhodnike preselila iz stanovanj s pogledom na morje ali Tartinijev trg v stranske gase.
Njihova stanovanja in hiše so potrebovali za zaslužne umetnike in politike, ki so se poleti prišli v Piran spočit in se malo zgražat ob nekulturi trenutne populacije.
Verjamem, da so bili ti ljudje, ki so v dobri veri prišli delat in živet v njim popolnoma tuje okolje precej nejevoljni ob takem ravnanju.
Sledil je drugi val ljudi, ki so iskali zaposlitev pri gradnji hotelov v Portorožu in v zaposlitvi v njih. To so tisti, ki radi poudarijo, da so tu že od leta 1973. Ali 1975. Pa takoj vidiš, ali so prišli kot zidarji/inštalaterji/pleskarji (1973), ali kot kuharji/natakarji/sobarice (1975).
Povojni naseljenci so v glavnem že pomrli, njihovi otroci ne poznajo drugega 'doma' kot je Piran, tiste tri, štiri preostale družine iz originalnega Pirana se držijo zase in se ne mešajo niti s priseljenci s celine, niti z oportunisti s sosednjih hribov, ki so se kot 'manjšinjci' privalili v mesto s svojimi verzotami in navadami.
Večina Piranežev je seveda zaradi okoliščin, ki sem jih opisala precej teritorialno agresivnih.
Zakaj pa prav v zvezi z Ljubljančani? Konec koncev nas obiskujejo neotesani Tržačani, ki se vsajajo, če blagajničarka ne govori italjansko, puščajo katastrofo po hotelskih sobah, se skratka obnašajo kot Slovenci v Pragi v drugi polovici sedemdesetih, pa jim nobeden ne razbije avta,ali spusti gum. Ne vem ,oziroma vem, pa ne želim vedeti.
Ljubljančani pa (jaz sem tudi rojena v Ljubljani, čeprav so moje korenine tu in sem večino življenja tukaj tudi živela), znajo biti, ne samo kot podaljšana roka države, ampak tudi kot osebe iz minornih medijev tako arogantni, da ne moreš verjeti.
Seveda ne odobravam metanja biciklov v morje, ampak pred leti se je pa en takle majhen mazoljast Ljubljančan, v enem brezplačniku,'Polet' mislim, da se je imenoval, tam so ga imeli za urednika, razpisal o tem, kako smo 'domorodci' napoti hiporazvitim ljubljanskim nevrotikom ob njihovi brezupni vadbi ob Obali.
Pa čisto zares, ne bom rekla da ljubljanski, ampak vse sorte kljukcev se je nasadilo na bičiklete, pa so se zaletavali še v tistih nekaj, ki se za na sprehod do Punte ali pa po portoroški Rivi oblečemo ku toka.
Pa sem eno (mislim, da ni bila Ljubljančanka, en forštat pač) najprej mogoče ne najbolj lepo opozorila, da se tu sprehajamo in naj si za svoje kolesarske treninge izbere steze okrog svoje vasi.
Še mesece potem je pisarila našemu županu in zahtevala povrnitev stroškov za frizuro in telefonin, ki se je zmočil, ko smo jo vrgli v morje.
Avtomobile pa naši junaki puščajo zadnje čase v miru. Ne zato, ker bi prišli k pameti, ampak ker si pač nabavljajo vozila v glavnem na leasing.
Ta je običajno v Ljubljani.
nola