Dedovanje

9. jan 2013 18:36

Meni je bilo pa (kot sem kar veliko tega videla kot priča pri notarju) vedno neprecenljivo dogajanje pri kakšni pogodbi izročanja domačije ob hkratni obveznosti dosmrtnega preživljanja staršev. Tam si videl cvetober otrok in cvetober "ta mladih". Pogoltnih do obisti. Najbolj pogoltne se je prepoznalo že po stajlingu: premočna trajna, narejena v vaškem frizeraju (v devetdesetih so jo kje še delali, sedaj je itak nikjer ne več), konice skrepane, kak prevelik pulover, čez jakna in hlače brez kroja in izpod pulovra je bila povlečena verižica in na njej je bingljalj kak veliki zlat križ s kakšnimi cirkončki ali pa akvamarini. Večji kot je bil slednji obesek, večja je bila verjetnost, da je kakšna taka "ta mlada" (obvezno je imela za partnerja kakaega tipa, ki je kriteriju moškega zgolj tehnično ustrezal) spraševala, če "res ni nič davka", pa  kaj pomeni "prost dostop do polne shrambe in hladilnika" za stareše (ker taki ljubeči potomci so znali malo stradati starše) in kar je še takih prisrčnosti.

10. jan 2013 13:07

Mogoče imam čudno logiko, ampak niti pod razno si ne domišljam, da sta mi starša dolžna kakrkoli zapustiti. Spravila sta me na svet, poskrbela da sem imela do časa šolanja streho nad glavo, mi dala ogromno ljubezni in me vzgojila v osebo, ki si je sposobna sama poskrbeti zase. To, da sta mi tudi ogromno pomagala, ko sem se osamosvojila, je samo dodana vrednost, ni pa obveza. Za to jima bom večno hvaležna, ne mislim pa, da je to samoumevno. Če mi ne bi, iz kakršnih koli razlogov že, mi pač ne bi. Kdo sem jaz, da bom lastnim staršem solila pamet, komu naj kaj zapustijo. Kolikor jaz vem, nisem k njunemu premoženju ničesar prispevala, ravno obratno. To je izključno odločitev staršev, ne otrok.

Enostavno ne razumem ljudi, ki jamrajo češ, meni niso nič dali, bratu/sestri pa vse, pa še pogleda jih ne. Žal, tako je. Že nekaj ne štima v familiji, bodisi pri starših ali pri samih otrocih. Če bi vse štimalo, bi starši še v času življenja posedli potomce za mizo in razčistili zadevo s premoženjem. Še preden pridejo "ta mlade in ta mladi" k hiši. Mogoče se bo komu zdelo, da je moj pogled preveč radikalen, ampak tako pač mislim in vem, da bi marsikatera družina lažje živela, če bi se te zadeve že prej rešile. Če se ne, nimamo kaj. Life is not fair. Na koncu pa itak ugotoviš, da je bolje, da nimaš ničesar, da se potem potomci ne pobijejo med seboj.

11. jan 2013 0:25

Bolje nebi mogla napisati. Se čisto strinjam.

11. jan 2013 9:51

Gigi:

11. jan 2013 9:59

Gigi84, sama sem bila deležna podobne vzgoje in podobno razmišljam. Je pa tako, da človek tudi na takih primerih vidi, da tisto, kar je njemu samoumevno, komu drugemu ni.  To ne pomeni, da je drug način razmišljanja po definiciji boljši, slabši...to samo pomeni, da mora človek ukalkulirati to, da bo v žviljenju mnogokrat videl/slišal/doživel kaj takega, kar ga bo pustilo brez teksta in z odprtimi usti (od presenečenja). Mene je tudi, ko sem prvič videla en primer pogoltne mlajše generacije zadeva totalno presenetila - ampak sedaj vidim, da to "kaj bom pa jaz dobil" ni zgodba iz 19. stoletja in štof za kakega Janka Kersnika, da to še kar živi močno in silovito in bo še nekaj časa. S socialnimi razlikami pa se bo ta način razmišljanja tudi še nekaj časa ohranil. Meni je to sicer malo hecno in malo odiozno, ampak tako je.

11. jan 2013 10:36

Tudi jaz razmišljam kot Gigi. Poleg tega pa imam srečo, da prihajam iz družine, kjer vsi 4 otroci razmišljamo tako. Po očetovi smrti (mama je umrla že prej) smo se usedli skupaj (samo otroci, brez žena) in se dogovorili (predmet dedovanja je bilo veliko stanovanje, ki smo ga kasneje prodali, in nekaj gotovine). Jaz sem se odpovedala svoji četrtini v korist brata, ki ima 3 otroke, na zapuščinsko razpravo smo prišli popolnoma dogovorjeni, problem je bilo samo pretvarjanje našega dogovora v ulomke za vpis v zemljiško knjigo.

Veliko sporov pri dedovanju, zlasti ko gre za otroke, je bolj čustvenih kot premoženjskih, dediščina je pač še zadnji dokaz, da so te imeli starši radi. Je pa res, da pri nečakih ne moremo govori o tem.

Zakonci brez otrok pa bi morali vsekakor napisati oporoko v korist sozakonca, pa ne bi bilo nobenih prerekanj glede dedovanja bratov, sester. Le zelo redko bratje ali sestre nimajo sredstev za preživljanje in so nujni dediči.

11. jan 2013 17:21

Gigi_84

močno upam, da tvoj zapis nikoli ne odide v pozabo

11. jan 2013 21:06

Gigi_84

11. jan 2013 21:30

Gigi-84

12. jan 2013 11:51

Ne nimaš čudne  logike. Pravilno razmišljaš.

Meni je vseeno , če dobim kaj od tistega kar ima mama. Hvalabogu sama imam dovolj, tako, da res ni potrebe.

Ker pa so na veliko žalost, pri nas stvari zeelo zakomplicirane, se je mama tako odločila. Ker je to izključno njena želja jo bom spoštovala ne glede na to kako se bo odločila.