8. marec

4. jun 2012 12:45

Maxi25, pa ne, da si ti vse obrnila na glavo?

4. jun 2012 12:50

Kot kaže, je pa res. 

Ker si jaz težko predstavljam, da bi imela limnol doma še kakšno tečnobo, ki bi ji bilo treba rit odnašat na ovinkih 

4. jun 2012 12:53

Limnol, se predam ...

Da ne bo iz muhe slon: doma nimam lenobe, ampak pridnega fanta, ki večkrat meni odnaša od riti...

4. jun 2012 13:03

that's me :))))

4. jun 2012 14:34

In kaj je spornega pri tem? S čim naj ga pa preživi? S socialno pomočjo?! Išče bogato možitev?!

Pa izjava, da se plačuje leto dni v prazno! O, krucifiks, kako se danes vse razmišlja  kratkoročno! Za crknit, no!

(....in delovna sila prihaja od svetega duha....)

Ja, vem, taki časi

Kar se teme tiče, je bilo pa že veliko pametnega napisanega.

lp

4. jun 2012 18:24

Če pa ženska nima otrok, se jo pa itak najmanj vlači po zobeh in ugiba ali zaradi kariere ali pač je kaj drugega "narobe"...

4. jun 2012 18:30

Sama poskušam OlivoB razumeti, čeprav se mi zdi, da ima še malo-do-pretežno ne posebej razčiščene pojme.

Oliva, malo ponesrečeno argumentacijo si vzela. Po eni strani ti ni všeč tvoja pozicija, ki si jo dosegla v karieri; bodisi, da si čutiš drugačno od ženskih kolegic in da imaš občutek, da gre moškim nekako lažje kot tebi in ne razumeš zakaj, ko pa vendar nisi "tipična kura, ki v službi misli, kako bo pomivala okna, ko bo prišla domov". Po drugi strani pa ugotavljaš neko splošno zapostavljenost, ki jo občutiš zaradi dejstva, da si ženska. In da se morajo ženske bolj potruditi, da morajo znati zamenjati gumo, pospravljati, biti pametne in še dobro izgledati, moškim pa tega ni treba.

OlivaB, bridka resnica je takšna, da gre enakopravnost takole, da ko je ženska v službi najboljša od vseh, moški pa ni najslabši, takrat imata približno enake možnosti za karierno napredovanje. Sedaj je pa tako, da ali to dejstvo akceptiraš ali pa se še malo jokaš nad tem, kako ni pravice na svetu. Samo, dejstvo je takšno, da bo ta zakon enakopravnosti dlje časa deloval, če se boš ti, pa tvoja generacija punc malo jokala nad tem, kako ni pravice na tem svetu.

Midve s kolegico limnol sva (hvala bogu) toliko let spredaj, da sva to žalostno fazo že predelali. In ti povem takole, ko se ta faza predela, ti pač ostane to, da se vsak dan s svojim zgledom in svojim intelektom aktivno vključuješ v vse, kar se dogaja okrog tebe in počasi dobiš neko suverenost in s tem tudi avtoriteto. Ko imaš avtoriteto, se pa vrata začenjajo odpirati. In če se ne odprejo takoj, se odprejo, ko potrkaš še enkrat, pa še enkrat, če je treba. Je pač naloga aktvinih žensk tega trenutka, da pač trkamo na vrata, ki se nam še niso odprla in bomo to počele toliko časa, dokler se ne bodo.

Ti si pa totally free, da se odločiš, če se boš tega udeležila ali pa ne. Samo če se ne boš, potem tudi nimaš nobene pravice za jamranje.

4. jun 2012 20:23

Vendelina, ne da mi ni všeč moja pozicija, ni mi všeč pozicija žensk na sploh. Dejstvo je, da če bi se v katerem koli zgodovinskem obdobju ženske sprijaznile s stanjem v katerem so, danes nebi bilo tako kot je. Kako bom razvijala svoje delo naprej je povsem moja stvar, tudi moškim ni vse servirano. Malo mi je dvignilo pokrove tudi to, da sem opazila, da je zadnje čase moškim v moji bližini povsem normalno, da ''da ženska sporazumno odpoved pred odhodom na porodniško. Itak bo kao imela eno leto časa, da najde drugo.''

NIsem tip človeka ki bi samo jamral, naredil pa nič. Dobro pojamram, ko ne vem kako naprej, pogledam kaj vse se da naredit, vprašam še za kak nasvet in iz tega potegnem kako bomo zadevo furali naprej. Recimo, že pred leti, ko sem imela mogoče dobro leto dela za sabo, sem bila v nekem podjetju na razgovoru. Pa me začne možak spraševat po stanu, otrocih in teh rečeh. Mi je kar odpililo, da če me mislijo izločit iz izbora sam zato, ker bom nekoč rodila, si ne zaslužijo da pridem delat k njim. Guess what, job sem dobila brez nadaljnih pogajanj.

Nekako do zdaj sem znala bolj ali manj sprejemljivo hendlat te reči. Zdaj mi je pa malo zmanjkalo štrikca. Plus da skoraj za vsako znanko slišim, da je po porodniški mesto ni več čakalo ne glede na to, kako dobre so bile. In te reči se ne tičejo le mene, tičejo se nas vseh. 

Tudi sama bom upam da čez kakšno leto šla na porodniško. In si ne predstavljam kako odreagirat na obvestilo nadrejenih, da bom samo zato 'tehnološki višek'. 

In nisem karieristka. Familija mi pomeni več od tega. V mojem idealnem svetu bi delala polovični delovnik, da bi bila več časa lahko z majhnimi otroki (ko bodo). In ja tudi jaz velikokrat že ob dvanajstih ob kavi in žemlji tuhtam, kaj bi kuhala zvečer. In pospravljanje mi ni ravno grozljivka. Kar pa še ne pomeni, da bi tolerirala desca s pivom na kavču.

5. jun 2012 9:19

Zdaj mi je šele jasno, kaj si pravzaprav hotela povedati s tem pisanjem. In zelo prav imaš. Pred kakšnim mesecem sem bila v družbi z gospodom, ki ima srednje podjetje, uspešno, ne prav veliko zaposlenih. Poudaril je, kako hudo mu je, ker gre njegova skoraj nenadomestljiva uslužbenka na porodniško. Večkrat je tudi  v času nosečnosti ostala doma zaradi težav. Zanimivo je, da mu je bila dolga leta dobra sodelavka in ker je prekoračila štirideseto, je bil prepričan, da bo ostala brez družine. No, obrnilo se je drugače. Zdaj pravi, da jo bo moral žrtvovati, saj njegovo podjetje ne more zaslužiti še za eno plačo za tako dolgo obdobje, pri tem najbrž misli tudi na to, da bo otrok zboleval itd.

Tudi nam ni bilo lahko, tudi naši šefi so obračali glave stran, ker smo si dovolile biti mame in to tudi dvakrat zaporedoma. Ko bi le kdo pogruntal, da bi naši možje rojevali. Takoj bi bilo vse urejeno in to kako, drage moje. Če pa bo ostalo pri sedanji praksi, se bo treba še naprej boriti. 

5. jun 2012 10:24

Em, a ni tko da podjetje plača samo prvi mesec, potem pa je porodniško nadomestilo iz strani države?