Potreba po...

čipsu.

Da ohranjam vsaj približno žensko postavo (boki, pas, prsi) moram paziti na to, kaj dam v usta.

In s kilogrami niham...4 gor, 4 dol...; potem pa pride dan, kot je današnji.

Prav bolestna potreba po čipsu.

Ni mi bilo težko nadeti jakne, trenirke, v avto, na 10 km oddaljeno bencinsko pumpo in si kupiti čips. Seveda sem ga takoj (200 g) zmazala.

Sedaj mi je žal.

Najprej; ker bi ga ne smela, zaradi preobilice soli.

Potem; ker redi.

Potem; ker bom jutri vsa zabuhla.

Ali ima še kdo takšen "napad" da ti pamet stane in ne oziraje na vse argumente storiš tisto, kar veš, da je napak in da v nobeni, ampak res v nobeni točki zate ni dobro!

Desanka

25. jan 2011 22:07

Hm, čim starejša sem, tem manj imam takih napadov, kadar pa sem jih imela, sem jim v večini podlegla , ene trikrat, štirikrat sem pa naredila tako: tečt sem šla. In je pomagalo .

lp

25. jan 2011 22:42

25. jan 2011 23:50

26. jan 2011 1:13

Joj, jaz sem tudi čips odvisnik. Ga pojem najmanj enega na dva dni (ta veliko vrečko), včasih celo par na dan. Zadnje cajte mi pa sploh paše tisti pakiran v tubi, no tisto ni ravno čips... Jaz ga kupujem kar na zalogo. Na bencinsko 10 km stran pa mislim, da ne bi šla.

Meni ni nič žal, ko ga pojem. Vem, da ni zdravo, ampak počutim se v redu, pa zadovoljna sem tudi sama s sabo, pa hlače še vedno iste oblečem . Se mi pa zdi, da mam obdobja, ko mi par mesecev pašejo sladkarije (čokolade, keksi...), potem mi pa to nikakor ne paše več in jem veliko soli, ocvrte reči, potem pa (hvala bogu) obdobje, ko mi paše sadje, zelenjava, lahke reči... No, čips lahko vedno pohrustam Čudno.

Mam pa tudi jaz kakšne "napade" in storim marsikaj, kar vem, da ni dobro zame. Sem ne štejem čips izlete. Pa ponavadi predem kaj takega naredim, pomislim in vem, da mi bo žal, a si ne morem pomagati in naredim  vseeno

26. jan 2011 6:58

26. jan 2011 7:48

Sem prepričanja, da smo vsi od nečesa odvisni. Torej, ena vrečka čipsa še ne pomeni katastrofe za tvoj organizem. In glede na to, da veš, kakšne so posledice, se ti ga je resnično zaluštalo. Po moje je manj škode, če si ga privoščiš kot pa da o njem fantaziraš in fantaziraš in fantaziraš in na koncu ga poješ pol tone. Za drugič ti svetujem, da natakneš udobno obutev in se do črpalke odpraviš peš ter ga pospraviš.

Loni Makaroni

26. jan 2011 10:31

Se podpišem pod Loni!

 - čokoladni odvisnik

26. jan 2011 15:17

Ti si samo privošči, brez slabe vesti. Kot je rekla loni.

Ko sem bila iz zdravstevnih razlogov na strogi dieti, mi je zdravnik rekel, ko sem mu potarnala, da me sladko včasih tako zamika, da se mi meša, mi je svetoval, naj si občasno to tudi privoščim, brez slabe vesti, ker bo učinek boljši kot če se bom odrekala in zavoljo tega fantazirala prav o tem prepovedanem.

tudi jaz vselej nisem tak močan značaj, da bi namesto kakega zalogaja spila kozarec vode ali šla tečt. Pojem, sem zadovoljna, potem pa se spravim kaj delat ali grem na zrak, na sprehod.

Ja, smo očitno s čem zasvojeni in nam je ta želja po nečem nek znak, ampak se s tem ne obremenjujem ravno preveč. Še ni take krize.

Si grem po vrečko arašidov, čipsa ni blizu ....

mamamia

26. jan 2011 17:55

26. jan 2011 18:40