4. feb 2010 23:32
Odločitev za poklicno pot je zagotovo težka, predvsem pri 15-ih letih, ko niti približno ne veš, kaj bi sam s sabo, kaj šele, da bi vedel, v kakšnem delu boš užival pri 40-ih, vrh tega pa še z dobro plačo spodobno živel. A kljub temu se moramo ob otrokovih interesih, ki jih zagotovo kaže, le videti jih moramo, zavedati njegovega šolskega uspeha in ga pri izbiri SŠ upoštevati. Kljub trenutno veljavnem t. i. Gabrovem zakonu, ki več kot polovico generacije usmerja na gimnazijske programe, se moramo vprašati, ali je učenec z npr. dobrim uspehom sposoben brez večjih težav dokončati gimnazijski program, ali je dovolj, da dijak s kakšnim popravnim izpitom in zadostnimi ocenami prileze čez ta 4 leta in splošno maturo naredi "glih za glih" ter posledično išče prosta ali neomejena mesta na fakultetah v 1., morda celo v 2. ali 3. vpisnem roku? In potem se na fakulteti krog spet sklene: študent je ves nesrečen, ker ni bil sprejet tja, kamor je želel, posledično začne "bojkotirati" predavanja, izpuščati 1. izpitne roke, ker ne ve, kaj mora naštudirati za določen kolokvij ali izpit in ker je, po pripovedovanju starejših kolegov, ta in ta profesor itak največji zmaj, ki išče svoje zadovoljstvo v metanju štedentov, navsezadnje pa taistega študenta, ki bo čez 5 ali 10 let za imenom imel naziv uni. dipl. taintastrokovnjak, vse skupaj sploh ne zanima ... Tako ima diplomo v žepu, se prijavi na Zavod za zaposlovanje (predpostavljamo, da nima vez in poznanstev), ker je bil nezadovoljen s študijem, nima interesa iskati službe v svoji stroki, "pametna" služba pa mu tudi ne pade kar z neba ... In rešitev je podiplomski študij, saj je imenitno podaljšati študentsko življenje, fakultete ga na vsa usta oglašujejo, pri izbiri kandidatov niso pretirano zahtevne, ker so financirane po glavi, tudi za državo je bolj ugodno, da ima nekaj tisoč več študentov kot da bi se ti pridružili množici brezposelnih, študent, ki ni hodil na "nezanimiva" predavanja, je posledično preko študentskih servisov delal 8 ur na dan, 40 in več na teden, zaslužil več kot je (vsaj tisti z malo soli v glavi) lahko zapravil, tako da si s cca. 2000 € na posamezni letnik podiplomca spet kupi čas za premislek, kaj bo, ko bo velik ... In je krog spet sklenjen. Morda bluzim, a kar želim povedati je, da po mojem mnenju starši otrok ne bi smeli za vsako ceno in le zato, ker gresta tja tudi sosedov sin in sorodnikova hči, ali pa zato, da ne bo vse življenje fizično delal, tako kot starši, siliti, no, lepše rečeno, usmerjati, na gimnazije ali iz raznih poklicnih, strokovnih in drugih podobnih programov na visokošolske programe, saj se moramo zavedati, da smo si ljudje različni in to tudi sprejeti. Ker jaz nimam posluha, ne morem biti operna pevka, pa naj se še tako trudim in vztrajam (glej ga zlomka, ker tudi moje mere niso 90-60-90, moji lasje so bolj kot blond mišje sivi, čevljev s 30 centimetrsko peto pa tudi ne morem obuti, da bi bile moje noge dolge 116 cm, se ne morem podati niti v pop vode :)), tako tudi osnovnošolec s slabšim učnim uspehom verjetno ne bo kos standardom, ki jih zahteva gimnazijski program, fakultetno zgodbico pa sem opisala zgoraj. In da, zavedam se, da posplošujem, in vem, da obstajajo izjeme. Pa vendar: Mar ni super občutek, če te npr. v gostilni postreže nasmejan natakar, ki uživa v svojem poklicu, in ne nekdo, ki sicer ima univerzitetni naziv, a mora za golo preživetje streči tečnim gostom? Se ne razveselite prijazne bančne uslužbenke, ko greste po kredit, ali bi raje videli, da za okencom trpi ena nesojena profesorica zgodovine? Itd., itn. Dejstvo je, da je prav s prevelikim vpisom na gimnazijske programe in posledično naprej na dodiplomski in podiplomski študij, znanje v Sloveniji razvrednoteno. Danes univerzitetna izobrazba velja toliko ali še manj, kot je veljala srednješolska pred desetimi leti, čez 10 let se bo vsak 3. ponašal z nazivom dr., večina bo živela mizerno in v nezadovoljstvu, tisti redki, ki bodo znali speči kruh, zamenjati sklopko, popraviti pralni stroj, turistu nek kraj predstaviti tako, da se bo vanj z veseljem vračal itd., pa bodo živeli kot carji. Zatorej, starši, prosim, ne se sramovati poklicnih in strokovnih šol, ker obstaja veliko možnosti, da bo otrok, ki bo končal, denimo, prometno šolo, v življenju veliko bolj zadovoljen v svojem poklicu in delu, kot sosedova mulc in afna, odličnjaka, ki bosta šla na gimnazijo, fakulteto in vpisala podiplomca, na koncu pa s kolegi pristala na borzi in za šankom. Radagast Sporočilo je spremenil(a) Radagast dne 06. 2010 23:35
Vanja
rimljanka - zasebno mnenje
girica 
,hvala mi se bomo trudili z učenjem še naprej...aja,pa odločbo si urejava tud za naprej in če bodo samo pol tako razumevajoči profesorji,kot so v osnovni šoli,bom zelo vesela.
navylife
