Umrla mi je muca

15. jan 2011 17:11

harigast in cvetka, iskreno sožalje. ***amy***

15. jan 2011 23:13

Cvetka, žal mi je za tvojega muca in razumem tvojo žalost. Tusi sama sem se morala posloviti že od nekaj naših kužkov. Se strinjam z Limnol - najdi si novega kosmatega prijatelja, boš videla, kako te bo očaral, čeprav mogoče zdaj misliš drugače. tajčica

16. jan 2011 6:37

Tudi mi smo pred nekaj leti izgubili dva mucka, v roku enega dobrega meseca, ker sta ob zbolela in je bilo za vse najbolje, da smo ju dali uspavati - vsak od niju je bil edinstve, karakter zase in obeh se z veseljem spominjamo.Eden vaški don juan, po vsaki  ženitvi ves razbit, z enim samim zobom, razcefranim uhljem in šepav, drugi mlad lep hišni muc. Sedaj imamo novo muco, ki po karakterju ni podobna nobenemu od niju in ko bo ta odšla, verjamem, da se je bomo prav tako z veseljem spominjali. Veš, čas celi rani. Počakaj malo, da najhujša žalost mine, nato pa si najdi novega mucka, pojdi v zavetišče in reši kakšnega revčka, ki ti bo za to neizmerno hvaležen (tudi mi smo našo dobili v zavetišču), toda v novi živali ne išči stare, to je čisto nov, svoj karakter in sprejmi jo tako kakršna je in verjamem, da ti bo v veliko veselje.

Verjamem, da je imel tvoj Lumpi lepo mačje življenje, ki si mu ga nenazadnje omogočila tudi ti. Sedaj je srečen v večnih loviščih. Ti si naredila zanj vse kar si mogla, več ti usoda n omogočila, zato imaš ćisto vest. Še ga boš pogrešala in se ga spominjala in to je to.

tedyka

16. jan 2011 8:52

hvala vam za tolažbo cvetka5

6. mar 2011 7:45

Pred nekaj meseci smo izgubili našega mačka Pikija, ki ga noro pogrešamo. Bil je zunanji maček, saj živimo na podeželju, ki pa je imel tudi dostop do nekaterih noranjih delov hiše (npr. spodnja, letna kuhinja; tam je ob radiatorju imel svojo škatlo in dekco, kjer je prespal kar nekaj popoldnevov).

Pred dvema tednoma pa sedim v svoji sobi, ko me mami pokliče od zunaj, da naj odprem okno. Odprem ga in zagledam muco, na las podobna našemu Pikiju (le dosti bolj suhcana in malček svetlejša po barvi dlake). Skoči na bližnjo streho kozolčka, se zapodi do vrha in nazaj. Ravno tako, kot je to počel naš Piki. Ker je muca lačna, ji ponudimo hrano in vodo ter jo pocrkljamo in od tistega dne ni zapustila našega doma. Giblje se tam, kjer se je gibal Piki, počiva pred spodnjimi vhodnimi vrati, ko se popoldne upre sonce, zjutraj čaka na klopici pod kuhinskim oknom - vse kot je počel Piki. V spodnjo kuhinjo smo ji ob radiatorju namestili škatlo in že drugi dan je suvereno obvaldovala tudi ta teren. Resnično se nam zdi, kot da bi se naš Piki vrnil med nas ;) No, in zato smo muco poimenovali kar Pika, saj nas neverjetno spominja nanj - tako po videzu kot po obnašanju.

Naši dnevi so ponovno vedrejši in pestrejši, uživamo z njo in mislim, da tudi ona uživa pri nas.

Jejža

6. mar 2011 10:16

Fajn in lepo

lp

cervus

6. mar 2011 10:56

Ja. Počakaj par mesecev,da žalost mine potem pa posvoji kako potepuhinjo ali potepuha. Saj,če ti pa kaka mačka prej al mačak sama ušetata do tebe pa vzami tiste. Vem kako je to hudo. Jaz dva tedna sploh nisem mogel prav funkcionirat. Pol sem počakal leto al leto in pol in posvojil sedanjo mačko. To je ta,ki rada razbija vse kar je steklenega. Je pa res,da moraš blazno pazit,da ne iščeš v novi živali nadomestka za umrlo.

 

Multivitamin

multivitamin

6. mar 2011 12:43

Ja, res nas nova mačka nadvse spominja na prejšnjega (nekateri so mi že govorili o reinkarnaciji :)), a vendar so malenkosti, ki ju ločijo. Glavno nam je, da smo jo očitno rešili s ceste in da se imamo skupaj nadvse lepo. Če je kdo v dvomih, da bi imel domačo žival - pa naj gre za psa, mačko, hrčka, papigo ali le zlato ribico - ne oklevat, pomagajte jim in one vam bodo polepšale življenje :)

Jejža

6. mar 2011 13:01

Ko umre kužek, mucek ali drug hišni ljubljenček je hudo, ker dejansko umre član družine. Tudi sama sem to izkusila, ko nam je od starosti pri 16-ih letih umrl kuža in takrat smo doma mislili, da ne bomo nikoli več imeli nobenega drugega kužka, ker smo tega imeli neskončno radi. Potem pa smo rekli, da ga nihče ne more nadomestiti, vendar ker smo vsi veliki pasjeljubci smo rekli, zakaj ne bi dali topel dom in ljubezen še enemu takemu bitjecu in odločili smo se za posvojitev kužka iz zavetišča ter tako rešili eno pasjo dušico, ki nam polepša vsak dan in mi njemu. Ko človek izgubi ljubljenčka se je res najbolje odločiti za drugega, ker tako žalost najhitreje mine in ga takoj vzljubiš enako kot si ljubil pokojnega ljubljenčka. To ni zamenjava, pokojnega vedno nosiš v srcu, daš pa priložnost drugemu in sebi za nov začetek in novo radost ter odgovornost in skrb. Če se človek odloči za posvojitev živalice iz zavetišča je pa obojestransko zadovoljstvo še toliko večje, ko dejansko rešiš ljubljenčka in mu omogočiš lepo življenje, ki ga do takrat žal ni imel. pozejdon