Umrla mi je muca

22. jan 2010 10:38

Naš Harigast je izgubil nekoga, ki mu je bil blizu in ga je ljubil. Z odpiranjem te teme je pokazal, da pri prebolevanju potrebuje našo pomoč in naše sočutje. Zelo se strinjam s proximo. To ni tema, da bi zajadrali. Lepo prosim. Košuta

22. jan 2010 11:15

Kljub vsemu bom pripomnila, da imata tako proxima kot japaja prav. Veliko ljudi je in veliko ljudi ni skupaj s svojimi do konca. (in tole ni zajadranje)

22. jan 2010 11:39

Pač izkoristim priložnost, da kdaj spomnim, da smo ljudje tudi ćuteča in ljubeča in zvesta in razumevajoča bitja. In da tudi bevsknemo in opraskamo in da bi tudi klali za hrano in se borili za seksualne partnerje, da tudi z vsemi štirimi branimo svoj zarod itd.itd... Poanta mojega prispevka ljubečemu občestvu naj bi bila: ni potrebno delati grše z živalmi, potrebno je delati lepše z ljudmi. Kar ne zmanjša Harigastove žalosti. In če si, Harigast, prosil za help, evo: tudi moje sožalje ! In če ti pomaga, si kupi še en liter (in ga zakleni v omaro) japaja

22. jan 2010 11:47

Pri desetih letih sem izgubila meni drago bitje - mucko. Živeli smo v bloku, mucko je povozil avto pred blokom. Zjutraj in dopoldne smo čakali da se vrne po prvem nočnem potepanju domov, klicala sem jo, pa je ni bilo od nikoder. Potem pa je sosed prišel vprašat, če je tista mucka na parkirišču naša. Videla sem jo ležati na tleh. Kot da bi spala, le malce krvi je poteklo iz ust. Prizor ki ga ne bom nikoli pozabila, čeprav sem bila še otrok. Ganjena do konca, jokala dneve in tedne in mesece. V trenutku, ko sem videla da sem muco izgubila, sem začutila nekaj praznega, kot da nič več ne obstaja, kot da sem izgubila vse, ne znam opisati občutka, ki sem ga imela v glavi. Ni ga bilo, ki bi me lahko potolažil. In mamine besede: "prosim potolaži se, bomo poskušali dobiti drugo muco, boš videla" niso bile vredne nič. Nočem druge muce!!! Pa smo jo dobili, spomladi. In veš kaj, že prvi stik je bil balzam za mojo dušo. In res sem si opomogla. Sicer nikoli pozabila prve mucke, a tudi druge ne bom (tudi ta je žal že pokojna). In vem kaj je ljubezen do živali (in do vsega kar leze in leti...). Zato nasvet, ki si ga najmanj želiš, vendar morda res najbolj pomaga: dovoli še kakšni muci, da se bo imela lepo... Pa še to, kot pravi večina pred mano - alkohol pa res ni pravo tolažilo! Mami1

22. jan 2010 12:08

Mi smo vsakič, ko je prišlo do pogina hišnega ljubljenčka, rekli, da je bil zadnji. No, še zdaj imamo dva psa pri hiši. In končno lahko rečem, glede na to, da se oba bližata 10. rojstnemu dnevu, da bosta tudi na svoja stara leta z nami. Ker vse prejšnje so nam dobronamerni sosedje uspeli na tak ali drugačen način spraviti s tega sveta. Novo zverinco k hiši, pa bo... Ne bo nadomestila prejšnje, bo pa vsem v veliko veselje. Loni Makaroni

22. jan 2010 12:14

Harigast, moje sožalje. Te čisto razumem. Naš mucek Lino je preminil pred 1 mesecem in je blo res res hudo. Iz izkušnje ti lahko povem samo, da bo po enem tednu vsak dan lažje. Drži se! Jannaa

22. jan 2010 12:39

Halo, ja to pa je hudo, če zgubiš mucko, ki jo imaš tako rad in se navežeš nanjo in je član družine. Niti pomislit ne upam na to, ker tudi jaz imam mucko ki je že v >letih>. Nekaj ti povem, čas celi vse rane, tako mora biti in tako je prav. Glavo pokonci in si reči, da je takšno pač življenje. Nočem te užalit, kaj pa če ti umre kdo od tvojih najožjih? Pa vse moramo zdržat. Če ne bi nikoli ničesar preboleli, pozabiti sicer ne moreš, ne bi mogli več živetdalje, ker bi življenje bilo polno žalosti in v tvojem srcu ne bi bilo prostora za novega mucka, ki bo zagotovo prišel, ko.... Tako mislim jaz, pa potolažit te moram. Drži se, življenje je kratko in treba ga je živeti. Pogumno naprej!!!! Mančika mančika

22. jan 2010 12:52

Harigast če boš lažje zaspal, ga kar cukni. Zjutraj pa tak malo mačkasti v zavetišče po kakšno izgubljeno mucko. Na začetku bo še vedno malo hudo, pa malo ti bo čudno, ampak zaspal boš ob novem prijatelju. Na smirnoff boš pozabil, saj boš imel dovolj drugih skrbi. lp Vlado

22. jan 2010 12:58

Japaja, s tebej se popolnoma strinjam, tako je kot si napisala. lep pozdrav lizabela

22. jan 2010 13:16

Ko mi je po 11 letih umrl kuža, s katerim sem preživela veliko časa in sem bila nanj močno navezana, mi je bilo seveda zelo zelo hudi pri srcu. Sploh prve dneve, vendar pa sem se trudila, da iz tega nisem delala prevelike tragike. Že ko sem se odločila za žival, sem vedela, da jo bom zelo verjetno preživela. Pričakovan življenjska doba kužka je bila morda 15 let in resnično tragično bi bilo, če jaz ne bi dočakala njegovega konca. Vsaka stvar in živo bitje na tem svetu ima svoj začetek in konec. Tega pač ne moremo spremeniti. Predvsem sem skušala biti hvaležna za vse čudovite trenutke, ki sva jih skupaj preživela v teh 11 letih, za njegovo naklonjenost in pasjo ljubezen. Tega mi njegova smrt ne more vzeti in a ni bilo to tudi bistvo vsega. Vesela sem bila, da je dočakal lepo starost in da je umrl brez bolečin. Kaj več pač ne morem pričakovati, večnega življenja ni. Raje kot žalosti ob smrti sem se posvečala veselju, da sem imela takšnega simpatičnega koštrunčka in da sem zanj odgovorno skrbela. Čas počasi a vztrajno celi rane in danes mi je resnično toplo ob misli na tista temna očesca in srce zavito v mehko dlako. Ne razume ljudi, ki pravijo, da samo zaradi bolečine ob slovesu ne bi mogli več imeli živali. Jaz se bom zanjo zopet odločila, ko bom za to imela pogoje z mislijo na to, da me čakajo lepi trenutki a enkrat tudi slovo. magnolija