Umrla mi je muca

22. jan 2010 9:26

Sicer se bere kruto, vendar klin s klinom ali pa:

http://scienze.liquida.it/focus/amorex-la-pillola-contr

Za dober izgled imejte usta do ušes

22. jan 2010 9:43

Moje sozalje!

 Dragi Harigast, jaz te se kako dobro razumem! Res je hudo, ko zgubis  zivalco, ki si jo imel brezmejno rad!

Alkohol, prosim, pusti pri miru, ta ti ne bo odvzel zalosti in bolecine.

Nihce ti ne more pomagati, to je samo tvoja bolecina, mi lahko s teboj samo socustvujemo, vedi pa, da cas celi vse rane, cez nekaj casa bo bolecina pojenjala in ostali ti bodo lepi spomini na leta, ki si jih prezivel z Mufo!

Nena in  

Nena-morje

22. jan 2010 9:46

Opažam, da ljudje svoje hišne ljubljenčke praviloma spremljajo do njihovega zadnjega diha, jih božajo in jim govorijo tolažilne besede, med tem ko injekcija dela svoje, jočejo iz srca ob izgubi zvestega prijatelja ali prijateljice (fantka ali punčke (?!)), skratka, lepo jih pospremijo na oni svet.. Opažam tudi, da ljudje ljudi pustijo umirati same in zapuščene, tudi svoje mame in očete, nekje daleč stran od njih, v domovih, bolnišnicah.. Poznam več živali kot ljudi, ki so preminuli v nežnem naročju svojih bližnjih. Kaj mi to pove? japaja

22. jan 2010 9:52

Mogoče imaš sama katastrofalen izbor poznanstev, torej se malo zamisli nad sabo. Ker po mojih izkušnjah večina ljudi NE pusti svojcev umirati samih in zapuščenih, pa delam v okolju, kjer se s tem zelo veliko srečujem. Če bi rada lamentirala na temo "ljudje so grozni, oh, kako smo mi boljši od njih", pa mogoče to ni najprimernejši forum, niti tema. lp, proxima

22. jan 2010 10:03

Pa kaj zdaj razteguješ to temo, Proxima? Nimam katastrofalnega izbora poznanstev, ne mislim da so ljudje grozni in ne mislim, da sem boljša od njih. V procesu umiranja spremljamo ene in druge, ob uri smrti pa je lepše poskrbljeno za marsikatero žival. japaja

22. jan 2010 10:13

Harigast, hudo mi je vsakič, ko preberem, da je kdo izgubil svojo ljubljeno žival. Zato, ker sem to tudi sama doživljala in vedno znova podoživim tiste žalostne trenutke.

Čisto normalno je, da žaluješ in da rabiš svoj čas, da se bolečina zaradi slovesa omili. Potem bodo ostali spomini, ki ne bodo več samo boleli, ampak ti bodo lajšali samotne dni.

Veš, Lučka 52 ima prav. Ko boš pripravljen, bo verjetno najboljše in najlepše, da v svoj dom sprejmeš novo živalco. Seveda ti tvoje Mufe nič ne bo moglo nadomestiti, ampak tega tudi pričakoval ne boš. Nova ljubljenka bo s sabo prinesla novo življenje.

Drži se!

Mojca

22. jan 2010 10:18

Meni je umrla leto dni stara nemška ovčarka. Dobila sem jo pri 3 mesecih. Vedno je spala pri meni na postelji, me zjutraj zbujala za v šolo, hodila z mano na sprehode, skratka imele smo se lepo. Dokler mi je niso zastrupili. Jokala sem cele dneve, a sem rabila 6 mesecev, preden sem dovolila da moji vzamejo novega psa. Res pa je, da sem imela poleg psa tudi muco, in mi je bila potem muca v tolažbo. Sem imela tako psičko, da vedno ko sva šle z mojo pikico pohajat, je tudi muca šla z nami na sprehod, pa čeprav smo hodili po glavni cesti,vendat jo je kana (tako je bilo psički ime)navadila da se hodi po glavni cesti vedno pri kraju, da je kaj ne povozi. In sem potem imela mucko (jo še imam) da me je malo potolažila in šla ona z mano na sprehode. Ampak je od tega minilo 6 let, in se še vedno spominjam na njo. Pa me žalost pograbi. Sedaj imam 2 psa, enega pri mami, enega pri fantu, pa se mal z obema sprehajam, pa tolažim. Tako da te popolnoma razumem, kako je, če ti umre živalca. LP mina20

22. jan 2010 10:19

Z raztegovanjem teme si pričela ti, ne jaz. Prav tako se v opažanju "oni tam delajo nekaj slabega" najpogosteje skriva "jaz sem pa boljša od njih", magari samo za pikico (kar se v družbeni teoriji imenuje narcisizem minimalne razlike, znan kamen temeljac vseh rasizmov, nacionalizmov, pa tudi čisto običajnega opravljanja). In, kot rečeno, smrt hišnega ljubljenčka (še manj smrt svojca ali ljubljene osebe) ni primerno izhodišče za tovrstno pametovanje, razumi, če moreš. lp, proxima

22. jan 2010 10:24

Se strinjam. Preberite to, kar je napisala proxima, še enkrat.

tulka

22. jan 2010 10:30

Sem delala v okolju, kjer so umirale živali in sem delala v okolju, kjer so umirali ljudje. Pa sploh ne mislim razlagat. Sem itak na teh straneh slišala pametovanja (kadar je šlo za ljudi), da pač smrt je neizogibni sestavni del življenja.. In daleč od tega, da bi podcenjevala izgubo dragega nam živega bitja.. Kar se tiče družbenih teorij je pa tako: v praksi se z njimi v mojem primeru ne da manipulirat japaja