21. jan 2010 0:14
Atina je napisal/a: |
... a se dejansko toliko potite, da rabite tako pogosto tuširanje? Včasih je dovolj se umiti po intimnih mestih (oziroma to je vsakodnevna rutina), pa pod pazduho, ostalemu telesu se pa splača kdaj prizanesti. No, kdo je toliko ekološki? Atina |
No, pa začnimo z intimnostmi (da ne bom samo "pametovala in napadala")
Jaz sem taka. Pozimi se praviloma ne tuširam dvakrat dnevno - enkrat dnevno - zvečer tuš, zjutraj umivanje kot si ga opisala. Kožo po vsem telesu imam namreč že itak suho kot pergament (in brez mazanja z raznimi losioni za telo po tuširanju ne zdržim - še najbolj mi sede navadna Nivea, mešana z olivnim oljem), ne opravljam nobenega takega poklica, da bi se umazala, spotila in zato rabila večkrat dnevno umiti celo telo, pa tudi na vrtu ne delam. Poleti ali v času bolezni ali ob umazanem delu pa je seveda drugače. Vsekakor za tuš porabim vsaj dvakrat več vode kot v hladnih mesecih.
Ampak ne glede na to, je ravnanje z brisačami pri nas tako, kot ga opisuje tudi Vanja. S to razliko, da poleti brisače nesem posušit na sonce (ker radiatorji pač ne delajo).
Pa še nekaj o "umivanju po kosih". Ko sem kot otrok preživljala poletne in zimske počitnice pri stari mami, je bila to stalna praksa. V majhni, ledeno mrzli kopalnici so imeli namreč bojler, ki je imel spodaj kurišče, tako da je bilo seveda za vsako kopanje potrebno zakuriti in počakati, da se je voda segrela. Stara starša sta zakurila in se kopala ob sobotah zvečer, stara mama si je takrat tudi umila lase in si jih navila z navijalkami, da je bila "lepa za nedeljo".
Vsak dan pa je bila zvečer obvezna rutina umivanja "v lavorju" (na "angleški" način). Toplo vodo iz majhnega kuhinjskega bojlerja se je natočilo v umivalnik in se umivalo od obraza navzdol - na koncu so bile na vrsti noge. Pa ne mislite, da je bilo to v pradavnih časih - ne, samo 30 let nazaj. In enako kot za njiju, je veljalo zame, mestno frajlico iz centralno ogrevanega stanovanja s tušem. Pa se (kljub samo "tedenskemu" kopanju resnično ne spomnim, da bi pri stari mami kdajkoli začutila neprijeten vonj po potu in umazaniji - ne vem, zakaj, morda je to otroški spomin, ko topel objem zasenči vse ostalo, morda so jedli bolj zdravo hrano, živeli brez velikih stresov, morda je bilo bivanje na svežem zraku "krivo", da se potu ni zavohalo, ne vem.
Mojca