Koliko brisač?

21. jan 2010 9:23

Brisače po brisanju posušim v kopalnici, ker je tam vedno toplo (edino v kopalnici imamo talno gretje). Zamenjujem jih po potrebi. Pogledam kakšna je in tudi ponavadi jo povonjam. Poleti jih imamo manj časa, pozimi dalj časa. Pozimi se tuširamo enkrat na dan, poleti pa dvakrat ali trikrat.

Ne vem, imam načelo, da gledam na mati naravo če se le da. 

Ko si umivam zobe, zaprem vodo. Milo uporabljam v majhnih količinah, pogosto se tuširam brez njega. Pri pranju perila že dolgo več ne uporabljam mehčalca. Pralnega praška tudi raje dam manj kot več (študiram da si bom kupila tisto kroglico). V hotelu mi je opozorilo glede brisač čisto samoumevno. Pa še kaj bi lahko naštela.

 

 

 

gobica1402

21. jan 2010 9:36

Znimivo tole branje. Toliko različnih navad. Bi samo pripomnila eno glede tuširanja. Meni je to eno tako sproščujoče opravilo in ne samo "nujno zlo" za umivanje. Pod tušom si spustim zelo vročo vodo (za druge čisti krop),tudi pojem, v veliko veselje sosedov :)... Ni lepšega, kot priti zvečer domov, ves premražen in iti pod vroč tuš. Tako da ni variante, da bi se umila samo "po kosih". To mi sploh ne sede, že zaradi občutka nečistoče. Čeprav verjamem, da to nekateri še prakticirajo in ne mislim kontrirati. Brisače: ne menjam vsak dan ampak po občutku, ponavadi 2x na teden; ne likam, še posteljine ne več (moja mati se vsakič znova zgraža). Tistih 15 min raje izkoristim za kaj drugega. V bistvu likam po najmanjši liniji odpora: kar je nujno, ostalo lepo zložim, ker pač material to prenese. Mi je babica enkrat lepo razložila: Ne bodi suženj svojega stanovanja in po temu se pač ravnam, čeprav se vedno trudim imeti pospravljeno, ker me pač moti razmetano stanovanje. Z likanjem kompenziram :) LP Gigi_84

21. jan 2010 10:34

Srčkano napisano, tole od Gigi_84.

 

Bi se pa strinjala tudi z Atino.

Mi se vsi običajno tuširamo en krat na dan, vendar se z možem včasih kak dan  tudi ne tuširava. Mi je prijateljica farmacevtka rekla, da za kožo ni to nič slabega, kvečjemu dobro ji dene, da si občasno oddahne on mil in drugih preparatov, pa naj bodo še tako blagi. In ne gelde na to, da si kožo po tuširanju vedno namažem z mlekom (imam zelo suho kožo, če je ne bi redno negovala, bi bila verjetno kot drevesna skorja). Tako da potem, ko en dan mine brez prhanja (seveda če je običajen, brez kakšnega dela, pri katerem bi se potila ali navzela kakšnih vonjav) pod tuš pač stopim zjutraj, preden grem v službo. In tisti večer, ko se ne tuširam, se pač umijem po delih (takrat bide pride zelo prav).

Zdaj, če sem zaradi tega packa, ne vem. Da smrdim mi tudi še nihče ni rekel, mož pa pravi, da je vonj po pravem švicu itak tisto ta pravo ...

 

Za telo imamo vsak svojo brisačo, tudi vsak svoje barve (otroka imata itak svojo kopalnico), posebna brisača za obraz je itak ob umivalniku (tudi tega imamo vsak svojega, tako da ni nevarnsoti, da bi brisače zamenjali), ob bideju pa so še brisače za intimne predele (te pa menjam po vsaki uporabi).

 

Naše brisače so vseh mogočih barv. Sama imam bele in bledo zelene, mož ima najraje rdeče, sin temno modre ali črtaste, hčera podobno kot jaz, večinoma bele. Enako za obraz - vseh mogočih barv so naše brisače.

 

Mi je pa malo žal, da perje bolj ne frči, ker me zanima, kaj neki bi Vendy napisala....

 

mamamia

 

mamamia

21. jan 2010 10:52

Mamamia jaz sem pa ravno hotela napisati, kako vesela sem, da se še nihče ni razburil

tulka

21. jan 2010 10:59

Mamamia..!!! Tudi jaz nisem s tvoje strani navajena, da bi uživala v frčanju, kaj je zdej to?! japaja

21. jan 2010 10:59

?Sabes qué? mi amiga querida.. Pramati tele diskusije je v bistvu ena ženska potreba, da svoj dom uredi po svojih pravilih in naj se pleme potem temu izvoli prilagoditi. Ker je itak jasno, da me najbolj vemo, kakšna je ta prava ordunga ) ostali pa bodo to slejkoprej spoznali(zna biti, da se bo pleme kakih dvajset let upiralo ali pa bo bolj počasi jemalo učno snov, ampak z voljo in vztrajnostjo se da vsakega naučiti, kako se zlaga cunja skupaj). In se zna zgoditi, da je včasih kakšna ženska za trenutek ne povsem gotova v svoj red in potem vpraša. Zaradi tega je tudi tale topic nastal. Potem nas je pa, ene bolj in ene manj, zaneslo v to, da smo tule na desetih straneh razlagale svoj prav in pravšnjost svoje prakse. Ker, kdo pa ve bolje od mene (si misli čisto vsaka)? S tem, da smo ene vendarle zadržale bodisi nekaj distance in ironije do lastnega početja, pri enih pa tega nisem opazila. Fazon je, po mojem mnenju v tem, koliko smo uspele v vsakdanjiku urediti svoj dom in koliko energije nam vzamejo ta pravila in koliko se vzpostaljamo z njimi in koliko avtoritete imamo s temi pravili. Ker, če imamo avtoriteto, potem bodo naši sostanovalci nekako ponotranjili ta pravila in se nam ne bo treba vsakodnevno repenčiti. In biti drama queen-a housewife version. Če pa nis(m)o uspele na en inteligenten način prenesti pravil v skupnost, potem pleme sedi na kavču in se čoha po trebuhu in lepo dvigne noge, da gre sesalec mimo (in potem za božička kupi mami za darilo roombo, da se bo "mami manj matrala"). Če nis(m)o uspele na inteligenten način prenesti pravil v skupnost, potem je itak vseeno, koliko brisač ta skupnost porabi. Ker jih ves čas menja mama, ostalo pleme jih pa maže. In živi v prepričanju, da mama rabi tisto pranje in likanje, ker drugače ne bi imela kaj početi. Če nis(m)o uspele na en inteligenten način prenesti pravil v domačo skupnost, da jih le-ta ponotranji, potem se lahko še vedno repenči-jo/mo na v spletni skupnosti, kako je moja ordunga ta prava. In kaj mi bo ona tam nekaj nalagala o porabi energije...in kaj me bo ona tam nekaj učila, kwa pa misl, da je. Vendelina jr.

21. jan 2010 11:04

Omemba "praktičnih daril" za mame me je spomnila na tisti grdi hec: On njej: "Draga, res te ne morem več gledati, kako se matraš s tem pucanjem! A lahko prosim zapreš vrata?!" japaja

21. jan 2010 11:40

Vendelina jr. je napisal/a:

Ker jih ves čas menja mama, ostalo pleme jih pa maže. In živi v prepričanju, da mama rabi tisto pranje in likanje, ker drugače ne bi imela kaj početi. Vendelina jr.

... jap, tule je "keč". In zato je, po mojem mnenju, vsaj za najmlajše člane plemena, bivanje v dijaškem/študentskem domu dobra izbira, pa samostojna potovanja tudi (ker ko zmanjka čistih cunj iz nahrbtnika, je treba od samoumevnosti "mama servisa" na hitro preklopiti v lastno akcijo)

Sama sem zmeraj trdila, da taka, kot moja mama pa že ne bom. In sem si mislila, da ni šans, da bom njene vzorce obveznega pospravljanja tovorila s sabo v svojo družino. No, potem sem se enkrat s "sindikalno" prijateljico odpravila na morje za en teden - z nahrbtnikom in večinoma na štop oz. z vlakom. Jasno, da sem svoja načela tipa "ne delala enako kot moja mama" pozabila že pred odhodom, ko sem spravila v red stanovanje in zlikala vse, da "ubogi" otroci in veliki poglavar sredi poletja slučajno ne bi zmrzovali in nagi tacali naokoli.

Ben, tisti teden na off je bil krasen, pa vendar sem tik pred prihodom nazaj, začela razmišljati, kaj vse me bo čakalo doma. Filmske slike umazane posode in kupov neopranih cunj, pomešanih z igračami so mi hodile pred oči (ne...jaz pa že nisem taka, kot moja mama ). Jasno, da me je doma pričakala vesela druščina in čisto normalno pospravljeno stanovanje, kajpak, saj so itak sami poskrbeli za vse, kar so rabili.

Hočem reči, da smo ženske velikokrat same tiste, ki si nalagamo na ramena popolnoma vso skrb za skupno dobro, dostikrat drugih niti ne "pustimo" zraven, potem pa jamramo, da smo tista žena iz tega vica

japaja je napisal/a:

On njej:"Draga, res te ne morem več gledati, kako se matraš s tem pucanjem! A lahko prosim zapreš vrata?!"japaja

Mojca

21. jan 2010 12:01

Ej mamaF, vse kar si zapisala, mi je všeč, najbolj pa tisti ben

rrr

21. jan 2010 12:17

Punce (tulka in japaja), pa menda sta ja hec razbrale iz mojega pisanja? Je bilo premalo smeškotov zraven?

 

Sicer pa se strinjamz mamoF. Moji dve izkušnji: s svakinjo sva sami šli za nekaj dni nekam, moška sta ostala doma vsak s po dvema otrokoma (v razponu od dveh do osmih let). Ko sva se vrnili in pričakovali "štalo" - kot mamaF, sta naju pričakali povsem običajni stanovanji, pravzaprav malce bolje pospravljeni, kot če sva medve doma, in dobrovoljni ter nasmajenai obrazi, ker so se prav lepo imeli, ko mame ni bilo doma.

 

Kako butaste smo včasih pa mi je dal vedeti sin. Z očetom sta ležala vsak na svojem trosedu, jaz sem likala, pa sta me prosila, če jima pijačo prinesem. In sem seveda to naredila, a vseeno vprašala, kdaj bo pa meni kdo pijačo prinesel. Je sinko odvrnil: Takoj, ko boš rekla. Takrat sem se zamislila nad sabo in ugotovila, da niti ne rečem, naj mi kdo kaj prinese. Ko pa sem začela s tem, sedeč na kavču in z nogami na mizi, pa me je zažejalo, je sin takoj vstal in prinesel, kar sem mu rekla. Mož počne enako.

 

Naše glave morajo bitina pravem mestu, ne njihove.

 

Mamamia

 

mamamia