Fakultete in poklici

6. jan 2010 7:26

Da še dodam, ker sem šla sama nedolgo tega čez ta "proces"- nič dobrega ne prinaša ta slavni stavek, da za nekam nimaš dovolj točk. Če ni imela res povprečnega uspeha do sedaj, ima za vnaprej še vsa vrata odprta, se pravi uspeh in zaključne ocene četrtega letnika in uspeh na maturi. Tudi sama sem se strašila, da ne bo dovolj točk za razmeroma zahteven študij, potem pa se mi je matura odvila res krasno in še sedaj trdim- če vsaj malce delaš v štirih letih, potem gre matura z levo roko, če pa res "zagrabiš" ti pa 30 in več točk skoraj ne uide ;) Tako, da naj kar napade "najvišje" študije! Viva Meier

6. jan 2010 9:31

Hja.. Težka je tale. Starejši se je vpisal "kar nekam", po pol leta ugotovil, da to ni to in naslednjega pol leta delal.. pri tem pa tudi ugotovil, kaj mu leži in kaj bi v prihodnosti počel in sedaj je zadovoljen absolvent.. Do tega se je moral prikopati sam, čeprav smo mi že točno vedeli, kaj to je.. No. Mlajši je letos maturat in očitno se zgodovina ponavlja... Tina

6. jan 2010 9:35

Živjo! Jaz sem izbrala študij, ki mi je ustrezal glede na predmetnik in hvalabogu imam z izobrazbo povezano delo, ki mi povsem ustreza. Svetujem, da sta na preži konec januarja, ko bo objavljen RAZPIS za vpis na fakultete. Ogromno informacij se že sedaj dobi na spletnih straneh posameznih fakultet, kjer objavljajo podrobne podatke kot so nazivi, predmetniki, možnosti zaposlitve. Slednje se mi zdi še posebno pomembno, vendar ne zaradi tega, da bi izločili nezaposljive profile, pač pa zato, da mladi dejansko dobijo predstavo o tem, kaj naj bi v življenju počeli. To je temeljno vprašanje. Odločitev naj bi človeka spremljala nadaljnjih 40 let. In mu rezala kruhek. 12. in 13.2 pa hajd na informativne dneve. Prilika, ko mladi pokukajo v bodoče hrame učenosti. Tudi ta vtis je pomemben. In kakšen pogovor z leto ali več starejšim prijateljem - info iz prve roke -dragoceno! Sicer pa je včasih treba zamižati na eno oko, se otresti okornosti in si reči :"Go with the flow!" To pa prinese lajf, ko človek tudi po 10-ih ali več letih ugotovi, da ga veselijo čisto druge zadeve in počne marsikaj, kar z njegovo izobrazbo nima veze. In to z velikim veseljem! Želim vama obilo sreče! beatrice

6. jan 2010 10:17

Moje mnenje gre takole: Ko je človek star osemnajst let, bi moral imeti v glavi neko idejo, kaj želi početi v življenju in kje se vidi čez deset let (v bistvu bi morali vsi polnoletni in opravilno sposobni imeti sliko o tem, kaj bodo/bomo) počeli čez deset let. In mi je totalno jasno, da osemnajstletnik na to težko odgovori in tudi kdo starejši na to težko odgovori. Ampak kaj potem, če je težko? Če bi bilo lahko, itak ne bi bilo zanimivo. Skratka, kolegici, ki ima načrtovan tale "razgovor" s hčero: Naj bo hči aktivna. Naj si zamisli, kaj bi rada počela. Naj si zamisli, kako bo čez deset let služila denar in kako ga bo nekaj dala na stran in kako bo plačevala položnice (naj kar izvoli tole vaditi, računske vaje so zaželene). Naj si zamisli, katero karierno pot (v okviru znancev in družine) bi želela posnemati. Naj razmisli, kdo ji predstavlja poklicno/karierno avtoriteto in naj ga vpraša, kako naj se loti (vsak spodoben človek rad odgovori na vprašanje mladega človeka o poklicu in nasvetu). Skratka, naj bo mladinka pri tem proaktivna in naj jo starši pri tej proaktivnosti spodbujajo. Njeno odraslo življenje se začenja in v odraslem življenju si bo morala sama trasirati pot. Meni se zdi kontraproduktivno "iskati profile poklicev", ker "otrok to rabi". Kdo postavlja traso tule: junior ali starši? Ker starši, predvidevam, poklic ŽE imajo. Tudi se mi zdijo kontraproduktivna iskanaj "faksov, ki so bolj lahki" (takih NI), pa zdi se mi kontraproduktivno iskanje "faksov, ki dajejo poklice" (ker takih tudi NI). Fakultete dajejo zgolj in samo znanje, ki omogoča mlademu človeku, da postane vešč v intelektualnem delu. In to na področju, ki ga zanima. Potem pa skozi življenje itak sledi masa dodatnih izobraževanj, postdiplomcev, sprememb karierne usmeritve...itd. In ko sem rekla na začetku, da si naj mlad človek začrta, kaj želi početi čez deset let: materialna resnica je sicer takšna, da tistega, kar smo si želeli pri osemnajstih, pri osemindvajsetih sicer nismo 100% počeli. Ampak nekaj, kar smo si močno želeli pri 18-ih, je bilo blizu našega delovnega področja tudi pri 28-ih. In 38-ih. In bo tudi v nadaljevanju. Če ima človek močno predstavo o tem, kaj želi početi, potem bo to - ali pa vsaj v tej smeri nekaj podobnega - tudi počel. Deficitarni poklici gor ali dol. Če pa te predstave ni, je pa totalno brezveze. Nezainteresiran človek z iskano izobrazbo ponavadi ne naredi vtisa na kadrovsko službo. In še nekaj o "potrebnih pikah za ta in ta faks"....Sama sem imela srečo, da v mojem času ni bilo te diktature "potrebnih točk". Ampak še večjo srečo sem imela zaradi tega, ker so nas srednješolski profesorji večinoma spoštovali in nam povedali, da se ne učimo zaradi ocen, temveč zaradi znanja. In povem vam, najstniki najkasneje do 17. leta to modrost razumejo. Če se jim začne razlagati to pri 14-ih, se jih to v treh letih prime. In smo se s to logiko nekako prebili čez srednjo šolo (in glej ga zlomka, ocene so se nam izboljšale) in čez fakse (vsi sošolci in sošlke iz gimnazije so faks tudi naredili) in celo zaposleni smo. Skratka, dajte, povejte svojim otrokom, da se učijo zaradi znanja. Če začnete dovolj zgodaj, bodo to tudi dovolj zgodaj razumeli. Vendelina jr.

6. jan 2010 11:01

Kar koli te v življenju res veseli (včasih se je potrebno vprašati, kakšni so tvoji hobiji - tukaj se skriva dobri škratek), moraš to opremiti z znanjem in tehnikami opravljanja, potem uspeh ne gine. Če nekaj delaš z veseljem in imaš za to potrebno znanje, ti uspeh ne gine. Če me veseli pometanje cest in če se najdem v tem, lahko postanem svetovni prvak v pometanju cest..ampak opa! ne bom pometala cest na roke, ustanovila bom podjetje, ki eko bio natur brez hrupa in dodatnega onesnaževanja to pravlja. Bom dobila kopehhavensko nagrado za čuvanje okolja, bom zaposlila manekene in manekenke, da to počno, pa magari z narejenim zadovoljnim nasmeškom, bom ustanovila še eno podjetje (ma mi ga bojo ustanovili drugi, ker jaz ga s smetarsko šolo mogoče glih ne morem..), ki bo promoviralo "snago in red, ki vzdržujeta svet"... Se ni treba nč smejat Po mojih izkušnjah denar (če se s tem meri uspešnost) začne leteti sam od sebe, potem, ko s polnimi pljuči zdravega zraka tečeš življenski maraton. Toliko o teoriji. Sicer pa,kot so povedali že pred menoj: ne splača se kalkulirati (in staviti na eno in edino karto) za 4, 5 , 6 let vnaprej, vsak dan je nekoliko drugače. Ne vemo, kaj bo.. No, vzgoja, nega, zdravstvo, pridelovanje hrane.. tega, se mi zdi, ne bo nikoli preveč. Pa seveda pesnikov in pisateljev, kiparjev in slikarjev...nekdo enkrat je rekel "pripovedovalcev zgodb nam manjka, kajti pripomočkov za življenje imamo že zdavnaj preveč..", človek se v svoji psihi ni kaj dosti spremenil od drevesa naprej, še vedno so naša čustva nespremenjena (ljubezen, zaljubljenost, ljubosumje, jeza, veselje, žalost...), to nas v bistvu nese in z denarjem se notranjega miru ne da kupiti. Uf, no ja, sem enmal zašla (ali pa ne).. japaja

6. jan 2010 11:10

UUU Blanchy, a si videla: japaji se danes obeta čebelica.

ežoj

6. jan 2010 11:21

Čebelica na čebelico, obilo medu.. Obilo medu, sladko življenje... japaja

7. jan 2010 7:24

Dobro se je vprašati, kaj pomeni beseda POKLIC. Po moji blond logiki to pomeni, kaj človeka resnično "pokliče", torej kaj je njegova poklicanost - k čemu ga življenje vabi, da bo lahko uresničil vse svoje potenciale. Torej: če imam notranjo željo, da postanem veterinarka, me od tega ne bo odvrnilo tisto, kar govori okolica, češ, da je veterinarjev preveč, da je slaba plača... KER - če bom res dobra v tistem, v čemur uživam, bosta potem služba in denar POSLEDICA tega. Ne smeta pa biti vzrok, da se odločam ali pa ne odločam za nek "poklic". lp, M.

7. jan 2010 8:19

beatrice je napisal/a:

Živjo!  Svetujem, da sta na preži konec januarja, ko bo objavljen RAZPIS za vpis na fakultete. beatrice

Preža je povsem odveč. Tista, ki SE BO vpisala, bo celoten razpis dobila v šoli (vsa leta do zdaj je bil tudi v papirni obliki), v šoli je svetovalna služba, ki se s tem ukvarja. Je pa še kako res, da MORA študij izbrati tisti, ki bo študiral, ne nekdo drug. Razpis bo seveda objavljen tudi v e-obliki.

Na številnih šolah tečejo (že kar nekaj časa, intenzivnost pa januarja in februarja močno naraste) tudi predstavitve študijev, ki jih izvajajo zaposleni in študenti teh fakultet. Tega najbrž res ni na vasaki šoli, redkost pa to tudi ni. Fakultete imajo seveda interes, ker tako pridejo do boljših študentov. 

Konkreten primer: v času, ko je bil vpis na strojno fakulteto majhen, so začeli predstavniki te fakultete predstavitve po šolah in efekt je (bil) zelo opazen. Vem, da se zdaj tja vpisujejo tudi izjemno uspešni maturanti IN maturantke.

7. jan 2010 8:24

Vendelina jr Ampak še večjo srečo sem imela zaradi tega, ker so nas srednješolski profesorji večinoma spoštovali in nam povedali, da se ne učimo zaradi ocen, temveč zaradi znanja. In povem vam, najstniki najkasneje do 17. leta to modrost razumejo. Če se jim začne razlagati to pri 14-ih, se jih to v treh letih prime. In smo se s to logiko nekako prebili čez srednjo šolo (in glej ga zlomka, ocene so se nam izboljšale) in čez fakse (vsi sošolci in sošlke iz gimnazije so faks tudi naredili) in celo zaposleni smo. Skratka, dajte, povejte svojim otrokom, da se učijo zaradi znanja. Če začnete dovolj zgodaj, bodo to tudi dovolj zgodaj razumeli. Vendelina jr.

Ja, če tole izjavo (ki jo podpišem, pa tudi izvajam) povežemo s člankom v torkovi JANI, kjer Vesna Godina sprašuje, kdo bo starše ščitil pred njihovimi otroki, imamo mnogo materiala za razmišljanje.

http://www.jana.si/aktualno/ljudje/Kdo-bo-scitil Velja pa članek v celoti prebrati.

Ni čisto v kontekstu teme, ali pa vedndarle je.