15. dec 2009 12:39
Nekoč, ko sem še mlada stala na pragu smrti, mi je bilo kot veliko darilo dana sposobnost, da opazim in znam ceniti male stvari. Še vedno se seveda znam tudi razburiti in jeziti, pa vendar to ne traja dolgo. Mene osreči že pogled na spečo družino zjutraj, na rojstvo novega dne, na hitenje ljudi, katerih del sem tudi sama, ko hitimo delovnemu dnevu nasproti...saj smo zdravi in imamo delo. Razveseli me še tako majhna rožica na sprehodu po naravi, pospravljeno stanovanje in skodelica čaja, s katero se nagradim, dobra knjiga, vonj po dobri kuhinji, ko obiščem svojo mamo, moj dom in moja družina, ki mi na vsakem mestu kaže, da je moje varno zatočišče... Imam samo današnji dan. Cenim ga in ne iščem sreče nekje v prihodnosti. kara