8. sep 2009 9:36
@kleo, ni treba, da vesoljni forum ve za težave tvoje deklice (smo o tem, da se ustavimo, ko razlagamo zdravstvene težave drugih, zlasti, če so ti mladoletni, že večkrat pogovarjali). Drugače pa ima vsak zdravstveni dom, ki da kaj nase, tudi psihologa v okivru otroškega dispanzerja. Ali pa imajo psihologa na koncesiji in mislim, da je v NM prav tako.
@marsovka; Tole je tvoj zapis:Nič kaj grozno dramatičnega, pa vseeno. Vrtimo se v krogu in nikamor ne pridemo. To me blazno izčrpava. Pa moža tudi, seveda tudi otroka trpita.
Zdaj, če te nekaj blazno izčrpava in moža tudi in otroka trpita...kar se mene tiče, so tu že vsi elementi za dramatičnost.
Tudi preberem v tem eno zanikanje - tista "nič kaj tako dramatičnega" (saj drugje je najbrž še bolj grozno) - in ker ni "dramatično", morda problema sploh ni in kaj bi pa obešali na velik zvon.....kaj bodo po ljudje rekli....(okej tule že malo sugeriram notranji monolog)....in če ne obešamo tega, potem se delamo, kot da problema ni, resda se vrtimo v krogu, ampak se vsaj problem ne vidi in če se ga ne vidi, ga ni. S takim pristopom, draga marsovka, se spopada kar veliko družin. Ljudje stopajo v neke odnose, preden vsaj malo spoznajo sebe in svoja pričakovanja in potem od teh odnosov pričakujejo, da jim bodo izpolnila neka pričakovanja, ki so totalno nerealna in potem se zgodi frustracija, ker se pričakovanja niso uresničila in potem si pač vsaka taka skupnost naredi en mali ali pa večji pekel in se na svoj način "vrti v krogu". In z vsakim obratom več so očitki še večji in še malo si en drugemu nekaj naprej mečejo. In vsi vedo, da je treba nekaj spremeniti, ampak "zakaj bi pa jaz naredila prvi korak, vedno ga jaz, naj ga še on..." in mali milijon variacij na to isto.
Resničnost, draga marsovka, ni najlepša, se jo pa da popraviti. Je pa kavelj v tem, da to ni hipno popravilo in tudi odločitev, da "od danes bo pa drugače", sama po sebi še ne zadošča. Je pač treba iti na dolgo spoznavanje samega sebe, je pač treba ogromno spremeniti na sebe, preden se bo karkoli spremenilo tudi na drugih. Verjetno potrebujeta oba z možem tako spoznavanje, ni pa nujno, da se bo enak pristop uporabil na obeh in ni nujno, da bosta potem še vztrajala skupaj. Ampak, ne prehitevajmo.
Če ti meniš, da rabiš pomoč, potem jo poišči. Spremembe na tebi bodo vsekakor zaintrigirale tudi moža (meni je totalno brezveze, da človek na vse stvari takoj vleče tudi partnerja, naj partner ugotovi, kdaj se bo vključil...kdor vidi spremembe na partnerju, se, če je pameten, itak želi tudi sam vključiti), da ti bo sledil.
In itak v družinah ton daje mati: If mother's happy, everybody's happy.
Pri nas pa kot da nek hudič ženske vleče v to, da postanejo "francke" (v mladosti tečejo za vozovm, kasneje pa kuhajo kavo).....
Vendelina jr.