Dojenček pri 38-ih

8. jul 2009 8:12

Zdaj bom pa navrgla eno delikatno: "kaj pa če" se otroku kaj zgodi, ga izgubiš in ga nimaš več? Je že bolje imeti enega več kot enega manj. Ta igra "kaj pa če..?" je res nevarna. japaja

8. jul 2009 8:19

Torej, jaz pa sem postala mamica pri 38 letih. Ne po svoji "krivdi", kajti velika sreča imeti še drugega otroka se mi je zgodila s posvojitvijo. Pred tem smo na isti način dobili sedem let prej našega najstarejšega pri 31 letih. Ne razmišljaj veliko Yoy. Tako lepo kot prvič je tudi drugič. le bolj znamo uživati starševstvo, saj je vse ostalo že postorjeno. Malo me je skrbelo, kako bom izstopala na roditeljskih sestankih, priznam. Pa nisem imela nikakršnega občutka, da je kaj drugače. Nisem bila edina, tudi tiste, ki so bile za malenkost (tri ali pet let) mlajše so kazale ista leta, saj te majhen otrok takoj vrže v mlajšo generacijo. To prinese sam način življenja. Danes je moj otrok še v osnovni šoli in živimo polno življenje, saj sploh ne moremo razmišljati o kakšnem upokojenskem načinu. Draga Yoy, veliko sreče vam vsem želim. Nikoli vam ne bo žal, verjemi. kara

8. jul 2009 11:58

japaja je napisal/a:

Zdaj bom pa navrgla eno delikatno: "kaj pa če" se otroku kaj zgodi, ga izgubiš in ga nimaš več? Je že bolje imeti enega več kot enega manj. Ta igra "kaj pa če..?" je res nevarna. japaja

What if game sama po sebi ni nevarna. Dokler se karkoli zgodi v mislih, vsaj vidimo, ali imamo odgovor na vprašanje in ali lahko živimo s takim odgovorom. Sama sicer upam, da ni veliko primerov, ko bi imel nekdo otroke "na zalogo", v primeru, da se komu kaj zgodi. However, se pa tudi dogajajo take "resnične TV zgodbe s komercialne tevejke", ko se kje odločijo za otroka tudi za to, ker je tak otrok poleg ostalega tudi potencialni darovalec zdravih celic. Če grem nazaj na what if game. Ko je človek odgovoren za kogarkoli, razen sebe, je razumno, da se zaveda dialektike srca in razuma (ker tule ene "za razliko od Vendeline bolj s srcem delajo", ajoj). In to v primeru načrtovanja otrok pomeni naslednje: - da se razmišlja o tem, kaj za vraga sploh pomeni emocionalna podpora otroku (ker tuljenje in "pa dej mi mir" odnos in "dokler te jaz futram, bo veljalo po moje in nič drugače" ne spadajo ravno v raster emocionalne podpore) - da se razmisli o tem, kako se bo vzpostavljala materialna podpora otroku in koliko časa bo trajala (ker enkrat se bo končala in otrok se naj, lepo prosim, tega zaveda, ker drugače bo še pri tridesetih velika bebica) in da "bomo že kako" morda ni najbolj pameten način za zagotavljanje materialne podopre - da se ljudje odgovorno zavedo tega, da imajo otroke. Da ne vozijo kot manijaki po cesti (tudi, ko so sami v avtu) in naj imajo za vraga v glavi idejo, da imajo še nepreskrbljene otroke. Kot se tudi ne zapija, ko imaš otroke in se ne zanemarja svojega zdravja (ker otrok potrebuje kolikor toliko fit starše, ki bodo imeli veliko verjetnost, da bodo še nekaj časa pri močeh). In da pri vsem odgovornem obnašanju poskrbijo tudi za najbolj črno what if situacijo in sicer to, da, če niso tega storili prej, svojo prvo oporoko napišejo takrat, ko imajo otroka. In da tudi določijo, kdo bi opravljal skrbništvo v primeru, da starši iz kakršnegakoli razloga ne bi več mogli opravljati svojih starševskih funkcij. Vendelina jr.

8. jul 2009 16:48

hej Kar presenečena sem nad vašim odzivom na moje pismo in hkrati tudi vesela da vas večina tako razmišlja.Seveda sem tudi sama v dvomih zato sem hotela slišati tudi drugo mnenje. Res je ,da pravijo da se v malo bolj poznih letih bolj posvetiš otročičku in tudi sama tako razmišljam saj ko sem imela sina pri 21-ih sva z možem čez 2 leti začela delati hišo in bilo je kar hudo. Sedaj pa je hiša končana in oba imava redno službo tako da samo ratati nam še mora. Bi pa samo še pridružila se japaji ki je napisala da je bolje imeti enega več kot manj,saj se je mojemu stricu hčerka ubila v nesreči ko je imela 17 let in nikoli več nista imela otrok sedaj na stara leta pa sta sama in osamljena in tudi kdaj rečeta pa kaj nama je bilo da nisva imela dva. Moram pa še priznati da do letos sem skoz govorila da bom imela samo enega ,če me je kdo kaj podražil in sem ponavdi dobila odgovor da zarečenega kruha se največ poje in sedaj bom lahko kar tiho ko mi bo kakšna kolegica rekla PA KAJ SEM TI GOVORILA. Punce hvala za spodbudo in si pišemo samo da pridem do sinovega računalnika.Sedajle jev tem deževnem dnevu zaspal in sem imela priliko da sem vas prebrala in odgovorila. lp yoy

8. jul 2009 17:14

Yoy, veselo na delo 

 

Pozdravček!

8. jul 2009 20:20

Hoj, hoj. Kar pogum. Če si otročka oba z možem želita, ga kar imejta. 38 niso nobena leta, če sta sicer zdrava. Govorim kot (spet) sveža mami - tretjič, pred osmimi tedni, stara 38 in par dni... In mi je super. Ssvoje otroke sprejemam kot darilo, ki me bogati, uči, in vsakič razširi moje srce, da je v njem prostora za še malo več ljubezni ... Enako ti želim - enega zdravega bejbija in veliko veselja in lepih trenutkov z družino Irena

12. jul 2009 9:10

stara sem 31 let, poročila sem se ko sem jih imela 21, prvega otroka sem imela pri 22, drugega pri 25. Poročila sem se zato ker sem si zelo želela in tudi otrok je prišel načrtovano. sem zelo vesela da jih imam. Jaz sem še mlada, otroka sta pa že tudi toliko velika da me ne rabita več non-stop ob sebi. Sedaj se mi velikokrat dogaja da mi kdo reče: ko si se poročila si bila še otrok, ti si imela pa tako mlada otroka, ... vedno bolj imam občutek, da me ljudje podcenjujejo, da mislijo da sem preveč pohitela, ne vem kaj naj si mislim. Kako vi gledate na te zadeve? Vsakemu razložim, da sem se poročila pri polni zavesti in trezna, otroke sva se spravila delat po poroki in so bili zelo zaželjeni, zrela-resna sem bila pa takrat veliko bolj kot sedaj,saj sem imela okrog sebe vedno starejšo družbo in šele danes v teh letih ko sem se pričenjam sproščat in v družbi uživat, saj sem prej vedno poslušala dovtipe, kot je : uh, kakosi še mlada, oh, ko bi bila jaz še enkrat toliko stara pa imela to pamet,...sem se morala malo spucat, ker danes bo spet strašna fešta , pa so vse ki bojo tam okrog 90 kg, jaz jih imam pa 58 pa spet ni prav, ker jaz sem presuha, one so pa debele. In potem poslušam spet dovtipekot: kaj, ti ti lahko poješ vse, ali se pa sploh ne družijo z mano, ker ljudje opazujejo in se potem pogovarjajo, kako so se zredile,... pa pravim hčerki, da so odrasli bolj resni in da so otroci otročji. ja pa ja de. kleo

12. jul 2009 9:58

kleo ,popolnoma se strinjam s tabo ,tudi jaz sem načrtovano -rodila prvo hčero pri 22 se nato poročila ,se pri 26 letih preselila v svojo hišo ,potem sem pri 27 drugič rodila in sedaj sem stara 32 let ter z možem prav uživava ,otroci so že malo večji ni potrebno več neprestano gledat za njimi ,skratka z možem sva to imela v načrtu in meni osebno ni nič žal za vse ,sedaj sem še mlada in še vedno lahko greva naokrog in imava malo časa še za sebe je pa stvar vsakega posameznika ,kdaj se odloči za otroke in mene ne moti kdaj ima kdo otroke-pri kolkih letih jaz sem imela mlada in sem ful zadovoljna s tem lp harmonika

12. jul 2009 10:51

Kleo; glede tiste fešte: važno je, da se sama dobro počutiš v svoji koži... če te drugi sodijo po čemerkoli, je to njihov problem. Enako bi ti svetovala, če bi bila ti tista z 90 kg in ostale z 58.

Seveda pa upam, da ti je jasno, da si bolj zdrava taka, kot si.

 

tulka Sporočilo je spremenil(a) tulka dne 12. 2009 17:39

13. jul 2009 19:57

Tudi jaz sem imela prvega otroka pri 21.letih in drugega pri 27.letih, tako, da imam zdaj pri mojih 43. letih doma odrasle otroke. Mi tako kar paše saj se zdaj bolj ukvarjam z možem in sva nekako bolj povezano. Še pet let nazaj sva tudi midva razmišljala o novem naraščaju, pa sva si potem premislila in ni nama žal. To je moje mnenje in spet bi naredila tako, tebi YOY pa želim vso srečo z novim članom, zakaj pa ga ne bi imeli, če si ga želite ? Pa oglasi se, ko se bo kaj pokazalo na testu. Velja? daby