Dojenček pri 38-ih

7. jul 2009 7:17

Joj, Vanjič, ne bodi no taka "slovenka", no...Čisto vse pa tudi ni napad nate, for god's sake. Cool down sis, Je samo dejstvo, da je ima človek pri enih letih eno pamet, pri drugih letih pa drugačno pamet- In da je verjetnost, da bodo mladi starši z otrokom telesno bolj vzdržljivi in manj potrpežljivi, pri starejših je pa ravno obratno. Simple as that in trava je zelena..... Konec koncev, vsakdo z več otroki, pa ti otroci niso ravno vrstniki, ti lahko to potrdi. In še nekaj - velja za vse (ker ima vsakdo vsak nekaj časa starše). Lepo v tišini razmislite o tem (in ni treba sem pisati) - Ali vas nihče od staršev ni nikoli prizadel? Sicer ste v morda našli kup olajševalnih odgovorov, ampak dejstvo je, da so nas prizadeli. No, vidite, to delajo čisto vsi starši (eni več, eni manj) in malo premislite, kolikokrat ste prizadeli svoje otroke in KOLIKO ste bili takrat stari in ali bi danes to isto naredili še enkrat? - Ali razmišljate o poziciji svojih ostrok - zakaj reagirajo tako, kot reagirajo, ali pa mislite, da to počno zgolj zato, da bi vam kontrirali? Ali se kdaj vprašate o tem, kako kakšna situacija deluje iz otrokove perspektive? In ja, malo branja Portnoyeve tožbe (RothI v svoj prav vedno prepričanim materam tudi zelo prav pride. Toliko. Saj bi bolj elabolirala, pa se mi zjutraj ne da, si grem raje lakirat nohte. Vendelina jr.

7. jul 2009 8:33

Kakor koli obrneš, kakršno koli kalkuliranje in elaboriranje pred lakiranjem nohtov izvajaš, na koncu koncev je življenje ALL INCLUSIVE - LAST MINUTE - SURPRISE PARTY Bolj preračunljivim in prepametnim pa še vedno ostane kloniranje. japaja

7. jul 2009 9:22

Mogoče malce izven konteksta, ampak vseeno, mene najbolj zmoti to, da me vsaka, ki ima 5 min časa sprašuje kdaj bom imela otroka, ker je pa le že čas ( stara sem 25, halo). Ko tej osebi lepo razložim, da si še ne želim otroka, ker nisem še pripravljena, tako psihično kot finančno na tak korak v življenju, so vse zgoržene in vse povprek razglabljajo, kakšna je današnja mladina, čisto preračunljiva in misli samo nase. In potem še zmagovalni stavek: "Ko smo bili mi mladi, nismo imeli nič, živeli smo v garsonjeri, pa smo vseeno imeli otroke." Oprostite, ampak mene tako življenje ne veseli. V življenju imam začrtan nek plan, ki se ga bolj ali manj držim in otroka mislim imeti šele takrat, ko mu bo lahko nekaj nudila in ko bom tudi pripravljena nanj. Pa ne mislit, da sem grozen materialist, sploh ne, sem pa realist. Vidim vrstnico, ki ima slabo službo, partner ima slabo službo, imata 2 majhna otroka in finančne težave, tako da se ves čas samo kregata. On cele dneve dela še na črno, ona je doma na porodniški, praktično sama z otroki. Je pa najbolj smešno, da mi je ravno babica, ki je stara 87 let in je zelo modra ženska, zadnjič rekla, naj še kar malo počakava in uživava, ker potem bo otrok na prvem mestu in bo to ogromna sprememba. Je pa res, da ima precej moderna stališče glede marsičesa, tako da je s tem stavkom prekašala vse 30 let mlajše sodelavke :) OK, bistvo tega "monologa" je, da naj se vsak sam odloči kako življenje bo imel in naj druge ne sili, da grejo po njegovi poti. Tako da, če želiš pri 38. otroka, pa ga imej. Važno je da sta vidva enotna. Pa veliko sreče! Gigi_84

7. jul 2009 10:45

Gigi_84, se podpišem pod tvoj post. 1. Kdo ima kdaj otroke, če jih sploh ima, je to popolnoma in izključno njegova/njena odločitev! To je intimna zadeva in prav nobeden nima pravice "drezat" v to. 2. Bistveno pri vsem tem je, da si na otroka pripravljen (kolikor je pač to mogoče) in da si ga ŽELIŠ. Vse ostalo je adijo, zato ker otrok še predobro čuti, kadar ni vse tako, kot bi moralo biti (torej, če je bil spočet iz kakršnega koli drugega razloga). Ker potem tudi ta otrok pokasira vse negativne posledice takšnega spočetja. 3. Primerjava med našo generacijo in generacijo naših staršev ni mogoča. Sploh pa ne vem, zakaj bi se kdo s kom primerjal, kadar gre za osebno življenjsko odločitev. Stara sem 27 let, imam stalnega partnerja in posledično kup ljudi, ki naju gnjavijo. Midva imava med sabo to poglavje rešeno, zato takšna vprašanja čisto direkt ignoriram (naredim se, kot da tega sploh nisem slišala). Potem pa naj ti "pametni in dobromisleči" ljudje sami pri sebi razmislijo, zakaj sem to naredila. Po mojem mnenju je spraševanje o tem, kdaj bodo otroci, čista nesramnost. Se opravičujem za malce ostrejši ton, ampak ta zadeva me vedno pogreje. LP S SonjaV

7. jul 2009 11:04

SonjaV je napisal/a:

Po mojem mnenju je spraševanje o tem, kdaj bodo otroci, čista nesramnost. SonjaV

Sonja, ploskam. In podpišem. jancka

7. jul 2009 11:05

Meni je všeč, ko se ljudje pogovarjajo o otrocih kot o veselju, spodbudi, življenjski vsebini. Kadarkoli. Seveda ne pri ekstremnih starostih, ker vseeno mislim da je treba upoštevati tudi biologijo. Nisem sicer strokovnjakinja, ampak dvomim da staro, iztrošeno, zastrupljeno telo lahko da optimum zarodku in osebno ne podpiram 55- in več- letnih nosečnic. Zdravniki sicer občasno (plašno) povedo, da je optimalno roditi prvega otroka do 30.leta, ampak časi so se pač spremenili. Se strinjam z eno pred mano, da imeti otroke in tolči revščino tudi ne more biti optimalno. Bi pa mladim rekla, da otrok sicer pomeni ogromno spremembo v življenju, spet pa ne tako, da bi se po rojstvu morale odreči vsem interesom, karieri, potovanjem...-na kratko "življenju". Če na zadevo gledaš s tega stališča, se za otroka jasno nikoli ne boš odločila, ali pa morda šele "tik pred zdajci". Vse krasne reči v življenju lahko počneš tudi z otroci, marsikaj ima celo bogatejšo vsebino in večji smisel. Lisa

7. jul 2009 11:16

Yoy, mene je moja mati rodila, ko je bila bistveno, bistveno starejša od tebe, sem tretji otrok. Torej - imela sem ljubezen mame in potrpežljivost in modrost babice v eni osebi. Kakšno razkošje! Pa brez zamere, ne mislim primerjati današnjih mamic, ki rodijo malce kasneje, z babicami, hočem povedati samo to, da si z leti življenja pač nabereš izkušnje in lahko marikateri nepotreben ovinek svojih otrok sekaš (oziroma jim nakažeš bližnjico), ko si mlajši, pa rasteš skupaj z otrokom in se včasih malce loviš. Eno in drugo spada zraven v ta svet. Kar se pa vprašanj "kdaj misliš imeti otroka" tiče, so mi podobna tistim, ko ljudje vprašajo #koliko si pa star?", "v kateri razred pa hodiš?", "kdaj se bosta pa poročila?", "kam greste pa na dopust?", "kje si pa v službi?".. Meni to že nekaj časa ni več obremenjujoče, če jih vsaj ena desetina tistih, ki mi postavijo katerokoli vprašanje, misli vsaj malo zares, mi to pomeni, da se mogoče pa kdo le zanima zame. Je pa res, da sem zoprna in da na taka vprašanja odgovorim z vprašanjem "Zakaj te pa to zanima?". Potem je od odgovora odvisno, kako bo potekala konverzacija naprej. Če sploh. japaja

7. jul 2009 11:34

vidim da imate grozno veliko podporo s strani ostalih sodelujočih na forumu.... vendar jaz bi se vprašala, a ni mogoče čas, da z možem zaživita na novo in se posvetita skupnemu življenju in malce uživata? dokler je še čas.... sama semstara 37 let in imam dva otroka 17 in 14 let Sporočilo je spremenil(a) ferda dne 07. 2009 11:37

7. jul 2009 11:46

Punce ravno berem, da se bo jeseni spet nekaj govorilo o višjih davkih za tiste, ki nima(mo)jo otrok. Zdej moram pa resno razmisliti :) Gigi_84

7. jul 2009 12:08

in še moje skromno mnenje,.... tvojemu otroku bo popolnoma vseeno koliko bosta stara ali zgubana,če mu bosta le na voljo za prisluhnit in sodelovat v njegovem "svetu" in nikakor ne mislim samo finančno!menim tudi, da sta si pri svojih letih veliko bolj na jasnem z vsemi smernicami v življenju tako da bi vse skupaj moralo biti veliko lažje! vi se imejte samo radi in uživajte pa ne pozabita starejšega sina vključevati pri vsakodnevnih zadevah kot so plenice,sprehodi,vrtci itd.....naj se malo poglobi in gotovo ga on sam ne bo imel "prezgodaj" :))) plopsa