Nerodnosti

6. jun 2009 17:54

Imam zelo zelo dobre prijatelje v Zagrebu. Je pa spet hec na to temo, saj z njimi govorim hrvaško (mislim, da kar OK), saj me vse zastopijo. Potem pa kolegico zadane skoraj kap, ko ji povem, da dejansko z nimi govorim hrvaško (ona je mislila, da je to slovenščina...). In od takrat se smejimo njeni pripombi:

"Ja sve razumijem slovenski, kad Katarina priča hrvatski." 

katka http://katka-lopatka.moj-album.com/album/5

6. jun 2009 17:56

borka7 je napisal/a:

Če smo že ravno pri pogrezanju: a je katera že kdaj na Hrvaškem naročila "sladoled sa čokoladnim prolivom"? Ta je tudi resnična... borka7

14 dni smo bili nam morju, vsak dan smo naročali tak sladoled. Predzadnji dan pa se je sladoledar ob našem naročilu še bolj nasmejal kot ponavadi in pokazal na sosednjo stavbo kjer je pisalo, v slovenščino prevedeno "volitve ali driska - isto sranje" femica

6. jun 2009 20:23

Brat (študent) je delal med počitnicami na Kredarici. Pa ga enkrat dve fletni dami vprašata od kje dobijo štrom, da lahko luč dela, pa kuhinja ipd. (Medtem ko sončne celice in predvsem generatorji delajo - se jih da videt od daleč in slišat). Pa jima odgovorijo, da ko se razbesni najhujša nevihta vzamejo iz kuhinje ta največji pisker kar ga imajo in grejo na Mali Triglav. In ko strela useka dvignejo pokrovko, da se ujame v pisker in potem pokrovko in pisker povežejo z navadno špago, da elektrika ne uide. Ker če bi povezali z žico, bi strela lahko ušla. In potem to prinesejo na Kredarico in spustijo v kanto zadaj za kočo. In tako imajo dovolj štroma za cca 14 dni. Včasih ga imajo tudi preveč. Zmanjka jim ga pa nikoli ne. Moycaa

7. jun 2009 20:41

Roncolino je napisal/a:

Tanja05 je napisal/a: Roncolino je napisal/a: A lahko prosim (zgleda zanimivo) nekdo prevede zadnje 2 posta,za vse tiste nerazgledane mlajše duše,ki srbohrvaško znajo toliko kot japonskoRoncolino   Se iskreno opravičujem, res bi morala napisati tudi prevod. Tanja05 Se mi je zdelo,da je noseča ampak nisem hotela spet klicat sošolca,kot ponavadi. Tanja saj sploh ni problem.Vem,da jih tu skoraj več razume srbohrvaško kot angleško...jaz žal res skoraj nič.Oz zelo zelo malo... smo že off topics Roncolino

Naj malo pojasnim moj post, za mlajše, ki ne razumejo toliko srbščine ali hrvaščine. Trudna v njihovem jeziku pomeni noseča, tucati pa med drigim, v žargonu, pomeni seksati. In naša kolegica je hotela biti prijazna in dečku iz Beograda reči, da je utrujena (mi rečemo tudi trudna, kajne), ker že ves dopoldan tipka na pisalni stroj. Ni vedela, da se v srbščini tipkati reče kucati in ne tucati, in je tako lepo pač povedala, da je noseča, ker že celo dopoldne seksa... (namesto da je utrujena, ker že ves dopoldan tipka na pisalni stroj ...). Vidiš, kam vse privede uporaba ene same napačne črke, kaj šele besede ... Mamamia mamamia

7. jun 2009 21:01

Mamamia, ti si bila pa zdele brzinska, haha! Imaš pač zamudo, a pazi, tudi s to zamudo se lahko kaj čudnega zgodi. Tako kot v tistem starem vicu, ko je nek jugoslovanski brat po prihodu v svojo rodno deželo opisal izkušnje v Sloveniji: Sve je OK, oni stvarno rade, disciplinirani su i sve je onako super ko u Dojčlandu skoro. ALI!! Jesu oni i mnogo beskompromisni! Stojim ti ja na peronu i čujem kako ona preko mikrofona govori da voz kasni pet minuta i oni bih odmah ZAMUDA! Prevod: Slovenci smo super bla bla bla, edino če vlak zamuja že samo pet minut, bi mi takoj, joj, kako naj prevedem, no, nekaj takega kot se je na žalost zgodilo pred dnevi gospodu Carradinu iz sveta filma (torej za mošnjo, testese, j***a)... Kako krut je ta svet! japaja

7. jun 2009 21:30

Kaj pa tistega, sli slišala, ko je Srb prišel nazaj dol k svojim in se pridušal, kakšni pijanci da so Slovenci? Je namreč rekel: Piju vino ko mi rakiju ... mamamia

7. jun 2009 22:27

No, pa da ne bomo samo sosede šimfal..! Jaz, pametna in razgledana slovenska smrklja sem se po nekaj švercerskih izletih v Trst (to je bil takrat moj domet, kar se tujine tiče) odpravila čez lužo, direkt v New York. Vse je bilo s strani mojih sorodnikov in ostalih zorganizirano do zadnje potankosti. Ampak, kot se to rado zgodi, kadar imaš samo en stoprocenten plan A in ne rezervnega plana B, je šlo vse narobe. Bom skrajšala. Nihče me na letališču ni pričakal (ker so me pri JATu pozabili vpisat na seznam), ker itak nisem prispela. Zadnji denar sem dala za taksi do naslova, kjer me je čakalo razkošje (kar sem ugotovila nekaj dni kasneje) a nikogar ni bilo doma. Taksist je odpeljal, seveda mi je pobral ogromno denarja, bogve kje me je vozil, itak mi ni bilo nič jasno ker je bila tema (jaz naj bi pa še kakšno bližnjico poznala mogoče?), ura je bila polnoči preč. No, in potem mene postane neznansko strah. Se odločim, da grem do prve policijske postaje. In koga naj vprašam za pot? Takrat je bil NY še nevarno mesto in jaz pojma nisem imela o ničemer, razen, da se na približno vsake tri minute zgodi en umor. O resničnih dimenzijah se mi takrat še sanjalo ni, kasneje v pogovorih smo ugotovili, da ima to mesto z okolico skoraj toliko prebivalcev kot celotna Yuga (in miomogrede, da je Beograd z okolico ekvivalenten Sloveniji po številu prebivalcev). Torej, bilo je toplo vroče poletje. Nekaj mladih je prišlo mimo, a bili so črni in jaz sem okamenela, ker sem mislila, da so prišli direktno iz Harlema in da me bojo ubili in da sploh nobeden ne bo vedel zame, ker me itak ni bilo, ker me pri JATu niso vpisali v seznam. Sem se delala, kot da nekaj iščem po torbici, ko so šli mimo (sem se iz filmov spomnila, da se je potrebno izogibat stikom z očmi). Končno prideta mimo dva starejša zakonca, varna na pogled. Vprašam, kje je najbližja policijska postaja (sem pričakovala, tako, po slovensko, da me bosta vprašala zakaj pa da hočem policijo in če mi lahko kako pomagata itd. in da me bosta vsaj domov k sebi vzela in potem jutri bomo pa že zadevo uredili.. ja ja, takrat sem prvič občutila, kako je, če si SAM) in onadva mi lepo vljudno povesta za pot, "Kar tule naravnost in potem tretji blok desno." Super!!!! Grem jaz. Ne bom rekla, da sem do 4h zjutraj iskala Savsko naselje ali pa recimo danes Fužine.. Od nikjer nobenih blokov za hudiča! In ko sem ugotovila, da najbrž že malo predolgo hodim v eno smer, sem vprašala naslednje nočne prehajalce in so me poslali proti blokom v totalno kontra smer. In tako sem nekajkrat ponovila vajo. Na koncu se je itak končalo filmsko, tako, kot se za eno slovensko smrkljo spodobi haha! A o tem kdaj drugič Kar sem hotela povedati, je to, da se je potrebno učiti tujih jezikov. No, saj angleško sem obvladala, čeprav sem imela od strahu totalne občasne blokade, nikakor mi pa ni kapnilo, da je njihov blok v bistvu sklop hiš med dvema ulicama in da torej pomeni tretji blok desno v resnici tretja ulica desno. In moram rečt, ja, bila sem pošteno trudna, ker sem tucala tisti njihov asfalt z enim težkim kufrom in eno malo manj težko potovalko skoraj do jutra. In tudi zamudo sem imela. Sem tole napisala samo zato, da se ne bomo iz naših sosedov norca delal hehe. Ker oni bi tako situacijo rešili veliko bolj otmeno ("sedi, jedi i uživaj"). Kar se mi je pa tudi dogajalo, a tudi o tem kdaj drugič. Evo, to je bil pa ene vrste moj D-day. Od takrat naprej zame ni bilo več ovir. japaja

8. jun 2009 0:02

@japaja tole pa spominja na moj prvi prihod v NYC pred rajenepovemnaglaskoliko leti in mi je "taksist" zaračunal od central station do 42 ulice (recimo od ljubljanskega kolodvora do resljeve) zaračunal 50 dolarjev in ker sem bil tako prestrašen sem mu jih odštel, ker mi je bilo vse tako totalno surealsitično, kot da bi se zbudil v kakem filmu. pa kako se je moj sprehod do univerze, ki sem jo nekako zgrešil končal v harlemu in med tem sem se kot v slalomu izogibal sumljivim skupinam čez cesto. izgledalo je totalno noro... če zdaj pomislim, taktrat se mi je zdelo, da gre za življenje ;) cellnet

8. jun 2009 10:59

No še ena moja prigoda... doma imam "grdo" navado, da vedno poližem krožnik. Enkrat sem bila z mami in sestro v neki restavraciji, kjer sta si onedve naročili pico, jaz pa palačinke z ananasom in ogromno smetane. Ker smo klepetale in klepetale, sem enostavno pozabila kje sem in oblizala krožnik v nulo (smetane in sladkega greha je pa ja škoda). Ko sem videla, kaj sem naredila, mi je bilo strašno nerodno in sem vse krožnike z mize naložila na kup, da bi natakar odnesel vse skupaj. Pride natakar, prime spodnji (oblizani) krožnik in ga postavi čisto na vrh umazane posode. Jojjjj kako mi je bilo nerodno... vse črte od mojega jezika so se videle po celem talarju Vseeno bi bilo drugače, če bi se to zgodilo v kuhinji (stran od mojih oči).

 

In zdaj... še vedno sem živa, ni me pobralo od sramote in še vedno z velikim veseljem ližem krožnike... ampak od takrat naprej le še doma 

Lep dan in veliko se smejte

8. jun 2009 11:07

Ce bi bila restavracija moja in bi to videla, bi ti z veseljem prinesla se en zvrhan kroznik! slepakura