Nerodnosti

4. jun 2009 21:43

5. jun 2009 10:52

Pred davnimi leti, ko je živel še Tito, sem pristala v zunanji trgovini, menda v prestižnem oddelku, kamor so razporejali kader po posebnem ključu.

Bila sem še zelo mlada, moje polnoletnosti še ni bilo opaziti, oddelek pa je vodila eksotična ekonomskitka v starosti moje mame in s katero še danes prijatljujem. V veliko pomoč mi je bil tudi nekaj let starejši kolega, tudi ekonomist, pred katerim je bila bleščeča menežerska kariera, pa tega še takrat ni vedel. Ker nisem ekonomistka, sta mi z nasveti veliko pomagala, šefica T. pa je bila zelo demokratična in mi je že prvi mesec dovolila precej samostojnosti.

Še danes ne more pozabiti ene mojih prvih ponudb, ki sem jo pričela takole: " Poštovani druže Mile !"- Bodoči kupec je bil namreč jugosovanski ambasador in se ga tako, po domače, ne naslavlja. Vseeno je bila ponudba uspešna.

Že prvi mesec sem morala službeno v Ljubljano. Ker je imela država prejemnica format papirjev daljši od A4, potovalnih listin pa se ni smelo prepogibati, sem listine  nesla v  moškem poslovnem kovču, saj takrat ženskih še ni bilo. V Ljubljani sem se srečala s predstavnikom švicarske firme, ki je moral na podlagi b/l izdati lastne dokumente. Ko sva se pogovarjala po telefonu, se je opisal kot en holivudski šarmer. Dogovorila sva se na železniši postaji, pod uro in me je kasneje podučil, da je to običajno mesto srečanja. Ko sem stopala s tistim nagravžnim moškim kufrom mimo takratnega hotela Kompas, se je z vrta zaslišal komentar: " Sem že videl poslovnega moškega, poslovne babe pa še nikoli." Najbrž ni naključje, da posedujem ogabno drago poslovno torbico, ki zgleda kot damski dodatek. ( Podarila mi jo je T.!)Tisti poletni dan sem stopala v rdeči poletni oblekici s pikami naproti prvemu poslovnemu srečanju.

Zagotavljam vam, da je tip res zgledal uaa, česar moja šefica, ki je videla dosti sveta, še zdaj ne more pozabiti. In da nikoli ni srčala lepšega dedca, pravi. Opisal pa se tako narcisoidno, da se mi je ob takratnih načelih dvigoval želodec.

Ko sva sedla v kavarno, sva naročila kavo. Vrhunsko presenečenje je bila gesta mojega gostitelja, ki je vzel mojo vrečko s sladkorjem, jo odprl in mi sladkor z žličko zmešal v kavo. Najbrž se mu je to zdela gentelmenska poteza, vendar lahko trdim, da sem mi je zdelo, da to pa je poseg v mojo samostojnost. Ker je še nekaj manjkalo, je nekaj ur kasneje pripotovala še moja šefica, tokrat brez dolgega krila in siceršnje eksotike, s katero je vzmirjala direktorja. Pravila oblačenja, ki so bila precej stroga ( obvezna kravata, prepoved nošenja hlač za ženske), je namreč kršila tako dobro, da jo je pred vsakim poslovnim dogodkom direktor poklical k sebi in ji zabičal, da naj se dostojno obleče.

Ko se je izkazalo, da moja služba vključuje tudi poslovna kosila, ki se razlikujejo od domačih kosil, sem si kupila Pravila lepega vedenja. Problem je bil rešen. Še danes z "zanimanejm" gledam, kam drugijedci nagnejo krožnik, da lahko pojedo vsebino in  kako postavijo pribor na krožnik,ko  končajo z jedjo. Praviloma napačno.

Zelo kmalu sem na krožniku srečala polže in ostale  mehkužce.

Naj povem, da imam že leta težave z želodcem, ki so bile takrat še bolj izrazite, zato me je že ob pogledu na vino v kozarcu bolel želodec. Poleg tega slabo prenašam alkohol. V tistih časih so vsi silili s pijačo in je to bila prava pokora.

Nekoč me je direktor nekega podjetja povabil v restavracijo Plavi podrum v Voloski. Krasno okolje.  Ugljaen človek je k mizi povabil tudi mojega šoferja. Izbiro jedi sem mu prepustila. Tega zdaj ne bi storila. Najbolj mi je ostala v spominu solata iz hobotnic, ki je bila predjed. Pred tem je nisem niti videla niti jedla . Jed je spominjala na narezane otroške prstke in mi še danes ob tem dvigne želodec.  Takrat sem jedla tudi prvič tudi rakce, ki mi niso najbolj ugajali. No, ja, saj mi tudi pica ni bila všeč, ko sem jo prvič jedla.

Modrost pride z izkušnjami in z leti. Zdaj se manj sekiram in se novih situacij sploh ne bojim.

Tudi bonton se je spremenil, da o Ani Nuši Kneževič ne izgubljam besed. Se spominjam njenega predavnja, na katerem je povedala, da se ne sme nositi več kot dva prstana in da nohti naj ne segajo več kot 2 mm čez blazinico. Kdo to spoštuje. Druga manir dama je svetovala, da naj bi ženske na poslovnih srečanjih nosile velike uhane, ki odvrnejo pozornost sogovornika, ki ga odvračajo od koncentracije, moškim pa je uhan itak erotični znak. Pajade !

Če razmišljate o nerodnosti, je osamosvojitev prinesla novo težavo. Prej tovarišice so nenadoma postale gospe in gospodične. Tu pa se zatakne. Po bontonu so goospodiščne tiste, ki še niso godne za možitev. Pogosto me napor sogovornika, ki ne ve, ali sem gospa, ali gospodična zares spravi v slabo voljo.

Zelo nerodno je, če te ljudje ob  prvem srečanju, če s sabo nimaš partnerja, kar naravnost vprašajo, ali si gospa ali gospodična. Mogoče je najboljša ilustracija naziv na pismu " Gos." , ali pa naslavljanje z "Gospodična gospa".

Ampak večini se izbor naslavljanja  najbrž ne zdi nerodnost, kajne ?

F r i n a

5. jun 2009 12:11

Frina,ti bi lahko knjigo resničnih zgodbic napisala.....zanimivo se bere.

5. jun 2009 15:24

Pa še ena resnična izpred cca 10 let. Sodelavka v oddelku pokliče poslovnega partnerja, s katerim smo bili tudi prijatelji:

"Dobar dan Vojo, Neva ovde".

"O dobar dan Nevice kako ste?"

In sodelavka odgovori: "Pa dobro hvala, samo danas sam malo trudna".

Še danes se smejimo na ta račun.

5. jun 2009 15:28

5. jun 2009 15:29

5. jun 2009 15:35

Ojoj, majamarko, sigurno je bil navdušenl?

5. jun 2009 18:42

5. jun 2009 19:02

5. jun 2009 19:18

Roncolino je napisal/a:

A lahko prosim (zgleda zanimivo) nekdo prevede zadnje 2 posta,za vse tiste nerazgledane mlajše duše,ki srbohrvaško znajo toliko kot japonskoRoncolino

Se iskreno opravičujem, res bi morala napisati tudi prevod.