22. apr 2009 9:50
štorklja je napisal/a: |
. Bom malo razmislila o tovrstnem terapevtu, meni se zdi pogovor med partnerjema boljši od terapevta ( koneckoncev - 40 in več let nazaj ni bilo zakonskih svetovalcev, pa zakoni niso tako propadali kot danes ). Mislim, da imamo danes vsega preveč, preveč smo zaposleni, živimo eden mimo drugega, časi so precej stresni...Tudi midva z možem se nikoli nisva znala pogovarjati, niti nisva imela časa za to in pri vsakem pogovoru se je ponavadi vnel prepir.
|
Ključni stavek v celi zgodbi je: midva z možem se nikoli nisva znala pogovarjati.
Zaradi tega gre največ zvez narazen, ker se ljudje ne znajo pogovarjati. Pogovarjanje pomeni to, da se sogovornika posluša in se mu odgovori po tem, ko slednji konča z govorom. Pa pogovarjanje pomeni, da se ne vztraja totalno na svojem mnenju zgolj za to, da se dokaže, da imam prav. In če se nekdo ne strinja z mano, tega se ne jemlje kot napad nase. In kompromis ni nekaj, v katerem je nekdo zmagal in nekdo izgubil.
V angleščini ločijo med "talking to each other" (se pogovarjava) in "talking at each other" (govoriva drug drugemu). Samorazlagalno, ne?
Da se pride do te pameti in da jo človek tudi prakticira (in ne samo načelno pristaja nanjo) se pride zgolj na en način in sicer tako, da si prej malo polomiš zobe in da malo v tišini jokaš in da ti je blazno žal in ko jeza in trma mineta, takrat se pač človek odloči, da pogleda, kaj za vraga ga je pripeljalo do takega stanja in kaj v sebi in na sebi lahko popravi, da se mu take stvari ne bodo več dogajale. Ker popravimo in spremenimo lahko samo sebe. Partnerja ne bomo (pa tudi, če mu vgradimo sledilni čip), otrok tudi ne, tašče tudi ne...še psa ne....
Človek lahko samo prizna, da je v veščini pogovarjanja slab. To pa zaradi tega, ker se ni imel prilike naučiti, kako se to dela. Tega vzorca bi se moral človek v osnovi naučiti v svoji prvi družini. Ampak je dejstvo, da kopiranje vzorca prejšnje generacije ne pomaga. Štorklja, si omenila zakonce, ki so skupaj zdržali 40 let (in malo potrpeli....)... Se spomnim, ko sem ravno na tem topicu nekaj strani nazaj omenila situacijo, ko matere svoje hčere vzgajajo v "malo potrpi v zvezi" in kako se ženske temu upirajo...in so se vsula mnenja naših članic, da če pa kaj res ne odobravajo pri svojih mamah, je pa ravno tisto, ko so jih učile "stisni zobe, potrpi in ne postavi se zase, počakaj, da vihar mine in bodi malo prijazna...".
Skratka, s pristopom "stisni zobe" se pač nihče ne bo naučil pogovarjati (ne moški in ne ženska) - kvečjemu bo govoril drugemu skozi stisnjene zobe.
Tudi razmišljanje o tem, kako so pa nekateri in včasih zdržali brez svetovalcev....Pa kaj potem? Tudi če bi vsi pari na svetu zdržali brez svetovalcev in zgolj eden od parov ne, bi imel ta par še vedno pravico, da spozna, kje ga lomi in zakaj ga lomi in da to spozna brez tega, da si člana para drug drugemu nabijata odgovornost za fijasko (ti si vsega kriv/a.....!)
Meni se vedno bolj zdi, da se tisti, ki se ne znajo pogovarjati, v zelo velikem deležu. Zelo veliko ljudi je skupaj tudi zaradi tega, da en drugega najedajo, ker drugega ne znajo.
Zelo veliko ljudi je skupaj, ker so se na eni točki v mladosti srečali in ker so bila ravno ta prava leta, so še malo seksali in ko se je to dogajalo nekaj mesecev, so se poročili in potem so se zgodili otrok in krediti in tako deset-petnajst let in je bilo vse skupaj v stilu "nit ne smrdi, nit ne miriše", dokler niso nekje na šestnajstem letu ugotovili, da ne poznajo niti svojega partnerja in da nimajo pojma, zakaj se njihovi pubertetni otroci obnašajo tako, kot se in jim ni bilo čisto nič jasno. In take frustracije ljudje razrešujejo bodisi z ljubimcem/ljubimo, novim poslom (da se ni treba ukvarjati s familijo) ali pa tako, da pogledajo, kdo od znancev ima še bolj "nit-ne-smrdi-nit-ne-miriše" družinsko situacijo in to iščejo toliko časa, dokler med znanci ne najdejo koga, ki je tozadevno še večji luzer (in vsi imamo take znance, od katerih smo vsaj v enem elementu boljši, a ne?)....
Tale odstavek je sicer blazno klišejast opis življenjskega stila zelo veliko ljudi in na žalost se bo v njem našlo zelo veliko ljudi.
Ampak nikomur ni treba, da živi tak kliše. Vsak lahko to izboljša. Sicer verjamem, da si vsak to želi. Ampak pravo vprašanje je, ali si upa.
Vendelina jr.