27. mar 2009 17:46
Štorklja, ti pa prisluhni nasvetom Nene, Vendeline, Katarine in drugih , ki ti sporočajo: ne očitaj si, rada se imej! Čeprav si niti v najhujših sanjah ne upam predstavljati, da bi me tako razočaranje nad ljubljeno osebo kdaj doletelo,sem pa sama stala dvakrat ob strani dvema dobrima prijateljema, ki sta doživljala to, skozi kar greš ti, ti želim tudi jaz sporočiti tole: žalost in žalovanje sta v tvojem primeru nekaj popolnega naravnega. Joči, joči, če te stiska, izpovej se tvojim najbližjim - ne premlevaj vsega sama, če ti je tako lažje. Predvsem pa - odkrito se pogovori s sinom o svoji žalosti. Otroci trpijo, ko vidijo starše brez energije, zaprte same vase in potem tudi sami žalosti ob odhodu enega od staršev ne znajo sami preboleti in predelati. Zaupaj mu, kako ti je hudo priznaj mu, da si "čudna" zaradi tega, hkrati pa mu zagotovi, da bo on še vedno imel mamo in očeta, ki ga imata oba rada. Boš videla, tudi on te bo znal potolažiti, tako kot to znajo samo ljubljeni otroci, hkrati pa bo spoznal, da to, da si žalosten in prizadet, ni narobe in zato nisi nič slabši, pač paje to obdobje, ki ga vsak človek enkrat spozna in se mora naučiti, kako "priti skozi".
Draga Štorklja, želim ti, da najdeš pogum, in se pripraviš na novo življenje. Nisi sama, s tabo je tvoj sin in s tabo bodo tvoji najbližji prijatelji in domači. Vso srečo!
Mojca