Ang za predšol. otroke

11. mar 2009 13:31

Opozarjam, da o pedagoski znanosti ne vem skoraj nicesar, sem pa open to suggestions, ce me le prepricajo z argumenti. Poudarjam tudi, da z vsem srcem obcudujem tiste, ki se podajo v ta poklic in v njem vztrajajo (tako da ne bi kdo mislil, da gojim kaksen grudge do izobrazevalnega sistema na splosno). Ampak pred nekaj leti sem brala knjigo Judith Warner: Perfect Madness - Motherhood in the Age of Anxiety, ki obravnava med drugim problematiko hiper-starsevstva; iz nje in se nekaterih podobnih knjig (npr. sarkasticna Freakonomics) se me je prijel obcutek, da gre pri vecini programov zgodnjega ucenja za ucinkovito strukturiranje casa mater in otrok, drugih pametnih koristi pa od tega ni, kajti vse komparativne prednosti pred vrstniki zbledijo v zelo kratkem casu po tistem, ko se program zgodnjega ali dopolnilnega ucenja neha - razen ce gre za res izstopajoc talent, ki bi se tako ali tako najbrz pokazal sam od sebe. Izjeme so organizirani programi za otroke iz socialno ali kognitivno deprivilegiranih skupin, pa se zanje velja isto - ucinek izzveni ali se celo obrne v svoje nasprotje, cim je otrok delezen normalnega ucnega sistema. J***ga, po Gaussu je v populacijo samo dolocen procent genijev in talentov, in na ta % pedagoska znanost na zalost (ali morda celo na sreco) nima posebnega vpliva. Bom pa zelo vesela, ce me kdo (po moznosti podprto s kaksnim linkom ali namigom na knjigo) navede na drugacne misli. lp, proxima

11. mar 2009 14:18

Vendelina jr. je napisal/a:

jutri bo Gregorjevo in se bodo ptički ženili (kjer po logiki stvari leti perje), cellnet bo tudi našel kakšno bio-kuro (sosednji forum), ni treba, da še tule začnemo s perjem....Vendelina jr.

Ja, pajade bodo do jutri čakali...te zverine svingerske imajo že vse "božji rob" (nisem čisto prepričana, če sem si prav zapomnila: ta prag naj bi imeli vsi, ki "une" zadeve pred poroko prakticirajo ) in jaz sem že 2 dni voayer, ker imam v službi pogled na zelevo travco, breze, ciprese... Ti povem, da jih ni prav nič sram, no...

En VEEEELIIIK OPROSTITE za smetenje vsem v debati o tečajih tujih jezikov!

Ognjič

11. mar 2009 14:25

Eh, Ognjič, poslušat ptičje ženitne napeve je ja še kako učenje tujih jezikov............mal podobnih kaki pigmejščini in kar je še onih jezikov, temelječih na..... 

ps. žal je B. samo tele 23 predstavnike ptičev nalimal, pa noben prav ubrano ne poje...............

rimljanka - zasebno mnenje

11. mar 2009 14:30

Obstaja celo CD za ucenje te vrste tujih jezikov... http://www2.pms-lj.si/cdgozd/ (eden od boljsih za uspavanje odraslih in otrok, btw...:))))) lp, proxima

11. mar 2009 15:28

proxima, nisem sicer brala nobene od omenjenih knjig, tudi kakšne druge strokovne ne, tako lahko govorim le iz lastnih izkušenj.

Učenje tujega jezika v okviru vrtca, kar so počeli naši otroci, ni vplivalo na kombiniranje časa z menoj oziroma očetom. Prav zato, da jih nismo od doma pošiljali v prostem času, smo izrabili možnost učenja v vrtcu, da jih nismo vozili popoldan in smo vse popoldneve preživljali mi štirje skupaj. Učinek takega učenja se je pri nas izkazal za izjemno pozitivnega, res pa je, de je sin eden od rojenih talentov za nemščino (jo zdaj tudi študira).Oba sta se z levo roko, skozi igro, naučila osnov jezika, kasneje sta učenje nadaljevala (tudi fakultativno v okviru šole, ali posebej v kakšni ustanovi) in še kako jima je znanje prišlo prav v gimnaziji - vsaj enega predmeta se jima ni bilo treba učiti.

V osnovni šoli sta imela poleg nemščine (dva krat na teden) samo še vsak svoj šport, ki sta ga sama  izbrala, in to šele od četrtega razreda dalje. In to je bilo vse, če izvzamem le hčerino petje v šolskem zboru, kar pa je itak bilo v okviru šole.

Tako da moja otroka ne sodita med tiste, ki ju preambiciozni starši tiščijo naprej. Navsezadnje niti nimam neizživetih ambicij, med drugim sem bila sama izjemno dobra športnica, prvakinja, a zaradi tega od svojih otrok nisem pričakovala odločitve za resno ukvarjanje s športom, čeprav sta bila oba, sploh hči, izjemno nadarjena. Kaj šele, da bi ju v tolikšni meri vzpodbujala, da me presežeta (bi pa morala krepko garati za to). Spoštovala sem njuno odločitev, ko sta sredi srednje šole odnehala, zdaj se samo še rekreativno ukvarjata s športom.

Meni prej očitajo, da sem premalo ambiciozno zastavila zadeve pri otrokoma, a meni je bilo vedno bolj  pomembno, da imata razigrano in neobremenjeno otroštvo, kot pa da enega popoldneva v tednu nimata prostega.

 

Sicer pa se načeloma povsem strinjam, da so preambiciozni starši precejšenj problem, in kar je še huje, da problem postanejo tudi otroci. Imam v bližini kar nekaj zgovornih primerov, glede športa na primer tudi trajnih poškodb 12, 13 let starih nadebudnuh mladih športnikov, ki jih je preveč treninga v otroških letih stalo tega, da so se komaj izognili invalidnosti.

In ko mi prijateljica, ki dela v apoteki, še pove, da starši hodijo spraševat, kakšna poživila vse lahko dajejo deset, dvanajs let straim otrokom, da bi bili boljši, se mi pa resnično upre.

 

Po mojih izkušnjah je dovolj, da ima otrok kakšni dve dejavnosti, ki ga veselita, in se z njima z veseljem ukvarja, ne  pa da starši od njih pričakujemo, da bodo mladi vsevedi, popolni in brez pravice do napake.

Ker ko slišim, da otrok dobi štirko, pa po mobitelu joka mami, da se mu je krivica zgodila, ta pa prihrumi v šolo in jih napoje učiteljici, ne da bi prej kaj vprašala - halo??? Tudi take primere smo obravnavali na svetu staršev.

 

Bi rekla malo, pa po zdravi pameti. mamamia

 

mamamia

11. mar 2009 16:20

Mamamia darling, v celoti se strinjam s tabo (namrec ko gledam otroke od prijateljic, ki imajo tedensko urno obremenitev prakticno primerljivo z mojo, me kar zvije, hkrati se pa sprasujem, ce je to v resnici the only way to go...). lp, proxima

11. mar 2009 16:22

Proxima, imam tale cd in res je zanimiv in poučen. 

barbara9

11. mar 2009 16:30

ognjič, a ni "božji rop"????

LP

cervus