10. mar 2009 20:16
limnol,
Bom dala samo primer: v razredu 28 učencev imam deklico, ki že od 6. leta obiskuje jezikovno šolo in se uči angleščine. Tečaj ima dvakrat na teden po dve šolski uri. Poleg tega enkrat tedensko obiskuje konverzacijo pri privatni učiteljici. Lahko si predstavljaš, da govori jezik perfektno, izgovorjavo ima pravo britansko, slovnico v malem prstu, obširen besedni zaklad... Sedaj pa si predstavljaj še, da večina ostalih učencev spoznava angleščino 'šele' 3. ali 4. leto. Marsikdo ima z njo težave, ni še osvojil pisanja in izgovorjave... morda ima učne težave... med njimi je šest učencev s specifično učno težavo, od legastenije do disgrafije (ki sta pri pouku tujega jezika huda težava!!!), tu je nekaj otrok z vedenjsko motnjo, eni deklici je pred kratkim umrla mamica, druga je bila pred tremi meseci odvzeta staršem zaradi zlorabe drog... In potem sem tu jaz in moj učni načrt, po katerem naj bi predelala določeno snov in poskrbela, da jo vsi v razredu zadovoljivo obvladajo, predvsem pa znajo uporabljati jezik. Tako se prvič srečamo z določenim glagolskim časom. Večini razreda dolgujem, da ga spoznamo počasi, postopoma, vadimo in utrjujemo nepravilne glagole, prvič se srečamo s 3. obliko nepravilnih glagolov...
Pa se vrnimo spet k tej deklici s fantastičnim znanjem jezika. Si sploh predstavljaš, kako dolgčas ji je, ko desetič ponavljamo iste glagole, se ukvarjamo s preprostimi stavki...? Popolnoma jo razumem. Zato ji skoraj vsako uro pripravim zahtevnejše vaje z enako snovjo, ki ji predstavljajo vsaj malo izziva. In sem vesela, ker jih sprejme in razume, da se moram ukvarjati z ostalimi učenci, ki me potrebujejo prav toliko kot ona. Na koncu ure mi liste odda in najbolj je vesela, če odkrijem kakšno napako, ker se nekaj novega nauči. Če mene vprašaš, se mi dekletce smili. Preveč zahtevajo od nje in komaj čakam, da se ji vsaj malo utrga. Meni bi se na njenem mestu že davno...
Dejstvo pa je, in to sem v zgornjem prispevku hotela reči: ne moreš pričakovati od VSAKEGA učitelja, da se bo ukvarjal s takimi učenci... ker poleg njej pripravljam posebne vaje še za tistega z legastenijo, pa za deklico, ki se letos prvič srečuje z angleščino in še slovensko ne zna (so se avgusta preselili v Slo)... In razumem kolegico, ki me je obtožila, da sem 'trapasta'. Pa se z veseljem posvečam tistim, ki potrebujejo malo več pozornosti - zaenkrat. Žal pa sem tudi prepričana, da bom nekega dne spoznala, da ne zmorem več in bom prosti čas raje začela posvečati lastnim otrokom in družini.
Nikjer nisem zapisala, da 'so najmanj naporni in moteči tisti, ki cela predavanja prespijo ali pa vsaj nikoli nič ne vprašajo', tako da se tu z mano ne moreš strinjati. Niti ne najdem, kje naj bi napisala, da 10-letnikov ne moreš pritegniti k pouku. Tale moja deklica je najbolj vesela, če lahko namesto mene 'vodi' uro. Ampak dejstvo je, da njeni sošolci tega vedno ne sprejemajo najbolje. Mislijo, da se napihuje. Deklica v razredu pravzaprav nima veliko prijateljev. Na hodniku med odmori je velikokrat sama.
Vsako pretiravanje bi moralo dobiti svoje meje... V veri, da svojemu otroku delajo dobro, so ji starši zagrenili del otroštva. To je vse, kar sem hotela povedati. Še vedno zagovarjam in podpiram zgodnje učenje tujih jezikov, prosim le, da ne pretiravajte...
tulka