18. maj 2009 8:55
Kar je res, je res. V Londonu so v zadnjih dveh desetletjih naredili ogromen korak. Se spomnim totalnega šoka, ko so v eni kao italianjski zadevi na Coventry g. servirali paradižnikovo polivko, v kateri je bilo toliko moke, da se skoraj še ni stopila....je bilo leto 1990 in potem totalno novega sveta na dokih, River Cafe in te stvari, leta 1997 si tja še prišel brez enotedenskega naročila.
Ampak v primerjavi s Francijo si pa mislim takole: resda v Lodonu dobro ješ, ampak to je kulutra velikega mesta. Se človek pelje deset kilometrov ven (kar je tehnično, še vedno London), pa ti bo že po zraku smrdelo po fižolu in klobasah za zajtrk in fish-n-chipsom za malico in paniranih ribjih palčkah....Ko prideš pa na "podeželje" te pa kvečjemu osrečijo še s kakšno čudno ovčetino in tistimi sendviči s čebulo in trdo kuhanimi jajci (pri katerih ima rumenjak tako belkasto-bež-sivkasto barvo), tako da moraš pobegniti k lokalnemu Azijcu, ki ima gostinstvo, če hočeš vsaj kaj pojesti.
Po drugi strani se je treba pa v Franciji salamensko potruditi, da bo človek našel kaj, kar bi mu žalilo brbončice. Tam razumejo kuhanje kot nekaj, kar mora znati vsak za zadovoljitev svojega lastnega hedonizma in hedonizma plemena. "Če že jem, naj bo dobro," je pristop, ki omogoča, da vsak veselo kombinira tisto, kar ima in si ne razbija glave s tem, kaj mu manjka, da bi naredil perfeltno jed. In na ogromni vojski amaterjev, ki imajo veselje do kombiniranja s hrano, je jasno, da se lažje rekrutira veliko kuharskih mojstrov. Kako pa potem oni to svojo veščino piarovsko prodajajo, je pa druga zgodba.
Oziroma, tako vidim kulinarično kondicijo na temelju svoje izkušnje - sem v obeh državah živela slabo leto, je nekaj ostalo...
Problem našega kulinaričnega prostora je genialno opisal Goran Vojnović (sem dala link na kolumno v topicu o Vegeti). "Ni za živu glavu" ni kuharica dopustila, da bi se v njeno standardno kuhanje prikradlo kaj novega. In tako desetletja in skozi generacije. Tule se večkrat pojavi kakšno vprašanje v stilu "nimam lešnikov, a lahko dam orehe?", ki ga ne postavljajo zgolj mladi ljudje, ki so drugič v življenju za štedilnikom. To vprašanje v bistvu odraža strah pred lastno kreativnostjo in strah pred reakcijo publike, v stilu ali jim bo nova jed všeč (pa dobri bog, tole se doma kuha, če ima kdo boljšo idejo, tule je kuhalnica, pa zagrabi!).....punce in fantje, če ne boste suvereno preizkušali novih stvari (čisto vse ne uspejo, pa kaj potem), potem niti Nigella, ne Jamie, ne Gordon, ne whoever....niti tale forum iz vas ne bo naredil spodobnih amaterskih kuharjev.
Vendelina jr.