neznan uporabnik
16. jan 2009 19:34
sarin to tvoje nakladanje je pa nevzdržno.pustita taščo naj živi svoje življenje. vidva pa si ustvarita svoj dom nekje drugje,vsak ima pravico do svojega življenja,ampak za to je treba tudi nekaj naredit. hmmneznan uporabnik
16. jan 2009 19:34
sarin to tvoje nakladanje je pa nevzdržno.pustita taščo naj živi svoje življenje. vidva pa si ustvarita svoj dom nekje drugje,vsak ima pravico do svojega življenja,ampak za to je treba tudi nekaj naredit. hmm
16. jan 2009 20:06
se popolnoma strinjam s tabo wran51.....mogoče nisi prebral vsega,boš pa še,če te bo zanimalo.midva,če ne razumeš taščo puščava pri miru in si trdno prizadevava za svoj dom...glede na to,da ima vsak pravico do svojega življenja(če si vse bral)je očitno,da je midva s fantom nimava!!!ne vem kaj si hotel povedat(ustvarita si svoj dom nekje drugje,vsak ima pravico do svojega življenja,ampak za to je treba nekaj naredit)..si hotel reči,da leživa doma kot klade in se smiliva samemu sebu?upam,da časopisov in v njem pomembnih člankov ne bereš tako površno...ker najlažje je tako pametit...da niti ne veš v čem je problem.Lp sarin
16. jan 2009 20:10
wran imaš srečo da imaš lepše življenje kot sarin.. petardica
16. jan 2009 20:34
same dobre snahe, le od kje se jemlje toliko in žlehtnih tašč ?
Pri nas je bil tast hujši kot tašča, a zdaj, ko sem tudi jaz že malo v letih vem, da je bilo pravzaprav veliko tudi v moji glavi.
Od kar je tast vdovec (5 let) delno skrbim za njega (delno še sam), vam moram povedati, da tako milega in dobrogotnega možakarja težko najdeš. Vsa tista nadutost in ostrina je nekam odšla ...
Mislim, da bi vsak lahko napisal dolgooo zgodbo vseh krivic, nestrinjan, podtikanj, skodoželnosti, a večina le do dne, ko same postanemo tašče. Jara kača brez konca in kraja.
Stojimo vsak na svojem hribu. Iz mojega sem jaz prva in ti druga, ko gledaš ti iz svojega si ti prva in jaz druga ...
kobra 1
16. jan 2009 20:43
nekaj je mnenje o nekom(naj bo še teko slabo),drugo je ...na vsak način preprečiti in doseči svoje!!!VELIKA RAZLIKA!!! sarinneznan uporabnik
16. jan 2009 21:17
moje življenje je moje , taščino pa njeno.to pomeni meni moje stanovanje ,hišo,njej pa njeno.pa ne more biti problemov.kako ti lahko teži tašča na tvojem? hmm
16. jan 2009 21:32
Oh Wran, preberi od začetka ali pa umolkni. Pojma nimaš, o čem teče debata. Issi
16. jan 2009 21:33
V zvezi si na začetku blažen, presrečen, vidiš kako raste trava, slišiš kako sije sonce. V vsaki zvezi se pričnejo težave. Najhuje je, če je za te težave kriva tretja oseba (tašča, tast, sestre, bratje...). Na žalost je v "sodobnih" zvezah vedno več vmešavanja tretje osebe. In ja, tudi to je res, da se po navadi ne razumeta tašča in zet ali tašča in snaha. Redko sem slišal za primere, da bi bil tisti "slabi" tast. S tem pa ne rečem, da jih ni. Mislim, da velja iskati problem znotraj osebe, ki povzroča težave. Če poskušam nakratko razložiti. Težava tašča-snaha: pogosto pride do tega v družinah, kjer je si edinec ali pa je pri hiši samo en sin. Tašča se potem čuti odgovorna za svojega sina in mu "želi" samo najboljše. Takšni zmaji zelo redko popustijo ali vidijo v njegovi izbranki res tisto kar ta oseba predstavlja. So zaščitniške do svojih sinčkov in na nek način hočejo dokazati, da imajo še zmeraj oblast nad njimi. Težava tašča-zet: v tem primeru se to pojavlja kjer je samo ena ali več ščera. Ponavadi, najbolj nasrka tista, ki je najstarejša. Zakaj?! V zelo veliko primerih namreč njena mati spozna, da si je hčerka našla nekaj boljšega kot je imela ona. Namesto bi bila zanjo srečna se ponavadi zgodi ravno nasprotno. Zet ni vreden nič, kljub temu, da hodi v službo, pomaga doma je večni lenuh. V obeh primerih je "priseljencema" zelo težko. Posebaj, če živijo pod isto streho. Nekaj časa še lahko poslušaš tolažbe partnerja, a kmalu ti vrže pokrov z glave. In potem se začne rokenrol. Najbolj nezaželjen je potem odgovor "Kljub temu je moja mama". Če slišiš ta odgovor se moraš zavedati, da človek, ki to izusti nima razčiščenih vseh pojmov v glavi. S kom pa želi preživeti življenje, z mamo ali z ljubljeno osebo. Filozofij na to temo je ogromno. Če sta partnerja trdno odločena, da želita živeti svoje življenje je najboljše, da odideta stran. To seveda ni mogoče v vseh primerih a samo skupaj lahko prebrodita čez to oviro. Velja pa omeniti še nekaj. Mladi gledamo drugače na svet, kot starejši. Tudi mi bomo svojim otrokom želeli samo najboljše. Tudi nam ne bo vseeno koga bo hčer pripeljala k hiši. Zato je tolerantnost velikega pomena, ko sprejemamo določene odločitve. Jaz svojo taščo spoštujem, čeprav se ona ne strinja z mano. Tast je pa itak glavna faca :) Želim in upam, da vsi, ki imate težave z vmešavanjem tretje osebe, ostanete zvesti svojim vrednotam in svojim partnerjem. Verjetno se želite postarati s partnerjem in ne s svojo mamo. Lep pozdrav! maestro_slo
16. jan 2009 22:26
Issi je napisal/a: |
Oh Wran, preberi od začetka ali pa umolkni. Pojma nimaš, o čem teče debata. Issi |
17. jan 2009 5:59
Zdaj se oglašam kot tašča in mama edinčka, ki sem ga sama vzgajala od 15 leta starosti. Vem, da sem ga vzgojila v prijetno osebo. Bila sva izredno navezana drug na drugega, skupaj sva hodila povsod, predvsem po nakupih njegovih oblačil. Moji prijatelji in sorodniki so bili v skrbeh kako bom prenesla njegov odhod od doma. Odšel je pri 26 letih, ko sta se s bodočo snaho dogovorila za skupno življenje. Intenzivno sem jima pomagala iskati stanovanje, moj sin pa je iz dneva v dan postajal bolj tih in nekako žalosten. In sledil je dolgi pogovor, ker je me nekega dne vprašal ali ga sploh nimam nič rada in komaj čakam da gre, ker s takšno vnemo iščem stanovanje. Bila sem šokirana. Kaj sem mu povedala:da ga imam in ga bom vedno imela neizmerno rada, da se lahko vsak trenutek vrne domov, če bo ugotovil, da ne gre (vendar nikakor za vsak majši spor,ki ga bosta imela, predvsem na začetku, ko se oba prilagajata drug drugemu), vendar pa je prišel čas, da se najine niti pretrgajo na takšen način, da bo začel živeti svoje življenje in si ustvaril svoj dom. Najin pogovoril je trajal kar nekaj ur, v katerem je tudi sam ugotovil, da je čisto zares zrel za življenje v drugačni skupnosti, da mu bom pa tudi vedno pomagala in ga imela rada. Stanovanje smo našli, nakupila sem jima vse, kar sta potrebovala za začetek (delno je bilo že opremljeno), jima napolnila hladilnik, prinesla prvo kosilo v njun novi dom, jima zažela srečno in odšla. Naši odnosi so bili lepi, brez zapletov in najraje se spominjam kako rada je jedla moja snaha, ko je bila prvič noseča. Zelo rada sem jima kuhala, zredili smo se vsi trije, na žalost je po rojstvu vnuka edina shujšala snaha, midva pa ne, ker še nisva rodila. Pred tremi leti sta se preselila nad mojo glavo, imam jih v hiši in kljub bližini živimo vsak svoje življenje. Lepo nam je in zelo se razumemo. Nikoli, ampak res nikoli se jima ne vsiljujem, navajeni smo tako, da se pokličemo preden gremo drug drugemu na obisk. Uh, preveč sem se razpisala. Samo še tole: imam krasno snaho, njena mama pravi, da je zelo srečna, ker ima njena hčerka najboljšo taščo. In tako rečem tudi jaz za njo. Tudi moj sin ima, hvala bogu, krasnega tasta in taščo. Iz vsega dolgega pisanja pa sem želela povedati samo to: če so ljudje dobri in imajo razumevanje drug za drugega, brez vsiljevanja svojih mnenj in če si starši "počistijo po glavi", da so otroci odrasli in jih nismo rodili zase, potem stvari stečejo lepo. Ja, v nekaj dneh pričakujemo še enega dojenčka! Tokrat pa vsi malo bolj pazimo pri hrani. Lep sobotni dan! ursula-ceKulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.
Tema je zaklenjena, zato vanjo ne morete več pošiljati sporočil.
Kaj jutri za kosilo? | Dragička |
MOJ vrt | malaga |
malo za hec | anjica1998 |
Kaj danes za zajtrk | johana |
Ločevanje živil 90. dni - 5. del | dočka |
Srbski pasulj
Moje štručke