9. feb 2010 9:23
Na naši gimnaziji je bila navada, da smo v najbolj svečanih oblekah prišli pisat zadnjo šolsko nalogo pri matematiki. Je pač spadalo k običaju šole in je bilo čisto okej (celo naloge so bile zategadelj lažje). Pa se ne spomnim, da bi se temu kdo strahovito upiral. V bistvu je čisto vsem malo pasalo paradirati v svečani obleki sredi dneva in imeti temu primerno drugačno obravnavo s strani profesorskega zbora...Šlo je pač za interni štos, na katerega smo vsi pristali. Ključna beseda je namreč "pristanek". Po drugi strani pa: meni je strahovito bedasto, da bi kdo izrecno zahteval, kakšna oblačilna koda je primerna za ustno maturo (se spomnim "naporov" dekana strojnega faksa, ki hoče imeti dresscode). Oziroma, če bi meni kdo zapovedal, kaj MORAM nositi, potem tega zanesljivo ne bi oblekla. No way. Se pač zanašam na to, da gre človeku zaupati, da bo, če zmore predelati maturitetno/študijsko gradivo, nekako doumel, da je potrebno nekaj narediti tudi z lastno prezenco in da bo, če ne prvič, pa n-tič sam dojel, da se znanje lažje predstavi v usklajenem videzu kot pa v eni pišmeuhovski izvedbi. Konec koncev, neverbalna komunikacija je hudičevo pomembna in tega se vsak enkrat zave. In v neverbalni komunikaciji izpita in prezentacije svojega znanja zmagujejo modri suknjiči, medtem ko hlamodračaste poletne hlače v 3/4 izvedbi v kombinaciji s flip flopi izgubljajo. Vendelina jr.