Kaj početi

2. jul 2009 14:14

Zaposliti otroka zunaj je preprosto, če je vsaj kaj narave v okolici, mogoče manjši vrt, živali...naj ima otrok svoj del vrta, svojo lončnico, poseje buče, presadi lončnico, ima mogoče kakšnega zajčka, mucka...torej nekaj, da ve, da je njegovo in na njegovi skrbi. S tem se otrok zamoti in seveda mu je v veliko veselje ko vidi, da je uspel nekaj pridelati ali kaj podobnega. Glede na njegova leta - 11 pa bi mu lahko dali stalno zadolžitev, npr. da vedno poskrbi, da je nekaj narejenga (npr. vedno sprazni pomivalni stroj, pozimi skrbi, da so drva pred hišo, kosi travo, itd.) ....torej slabo vreme ne bi smelo biti problem, računalnik pa naj bo kar lepo na off, zvečer kakšna urica, TV pa isto. patty

2. jul 2009 14:51

Kako "zaposliti" enajstletnika se mi zdi malo ponesrečeno postavljeno vprašanje? Namreč, eno je, kaj človek reče, da bi bilo dobro, da otrok počne, drugo je, kako to reče (ker, če se v tem začuti enosmerna komunikacija, ukaz brez možnosti odziva....se bo itak stvar sfižila), tretja stvar pa je, kako se tak odrasel človek obnaša. Se mi zdi, da otroci tako ali drugače kopirajo vzorce svojih staršev. Tudi slabe. Otrok v osnovi ne počne tistega, kar se mu naroči, temveč slejkoprej počne tisto, kar počnejo njegovi starši (oziroma njegovo primarno okolje, če ni staršev). Če otrok raste v familiji, kjer mama non stop najeda o tem, kako mora vse sama in kako je nihče ne razume, se takemu najedanju najprej izogne njen partner in kmalu za tem še otrok (z buljenjem v računalnik, z ignoriranjem zahtevkom po tem, da naj pospravi za sabo in še z marsičem). Če otrok raste v famliji, kjer je zelo razhlaljana struktura delovnika, v smislu, da ni ur za delo, da ni ur za obed, da ni centralnega mesta za obdeovanje, kjer se domače naloge ponavadi delajo v nedeljo zvečer, bo to isto strukturo otrok ponavljaj tudi v počitnicah in tudi v odraslem življenju (in bo v odraslem življenju ves čas pod stresom). Če otrok raste v familiji, kjer nobeden od staršev ne kaže, da ima kak svoj konjiček ali kak svoj interes, potem je težko pričakovati, da ga bo sam od sebe razvil otrok. Če se v domačem okolju gleda tevejka na kavču in so ljudje vmes tiho, če ni navade, da bi kdo od staršev vzel knjigo v roke, tega ne bo storil otrok sam od sebe, če ni navade, da bi se skupaj kaj športalo, tudi otrok ne bo razvil čisto nobene gibalne spretnosti in tudi ne interesa, če ni navade, da se pogovarja, so ljudje pač tiho (in ko odrastejo, ne znajo artikulirati svojih potreb in zato sem jim plovica stvari ne zgodi, druga polovica je pa itak ena sama solzna dolina). Hočem reči, če ima enajstetnik kak interes, ga bo čez počitnice že razvil. Kak dan ali teden pa naj lenari. Saj vsakomur paše, da se odklopi. Tisti, ki ga karkoli zanima, bo, ko bodo baterije spet napolnjene, že našelč kako zanimancijo. Ne razumem, zakaj bi bilo treba nekoga takoj po tem, ko se začnejo počitnice, že kar "zaposliti". Zaposljuje se čez leto. Z zgledom. In z oblikovanjem nalog, ki jih mora otrok narediti. V družinski skupnosti ima vsak obveznosti, ki jih mora izpolniti. Saj ni, da bo otrok s pesmijo na ustih pospravljal. Ampak, če dobi neko zadolžitev, ki je samo njegova, se ob po nekaj poskusih tega lepo privadil, se naučil veščine in posledično dobil boljše mnenje o sebi (v stilu, starša me jemljeta resno, kar pomeni, da čisto nebogljen otrok pa tudi nisem). In s tako mentalno popotnico se gre mnogo lažje čez puberteto, kot pa se gre, če se je otroka do včeraj hranilo by the book, ujčkao in zavijalo v vato, danes se pa čudi, kako to, da ta najstniška bebica čisto nič ne zna in nič ne dela in s ne spravi k nobeni stvari in ves čas jo je treba usmerjati in priganjati.... Sama sem enota za razvajeno princeso, ampak pometanje, praznje koša za smeti, pospravljena soba in tedensko čiščenje kopalnice so bile pa moja stalna obveznost (priznam pa, da sem se neizmerno izogibala čisto vsem opravilom na vrtu in sem raje vadila dve uri klavir kot pa dvajset minut pometala) in tega nisem razumela kot kak blazen teror. Skratka jaz bi pustila enajstletnika, da se naj malo spočije in naj kvalitetno lenari. Če pa bo lenaril čez mejo dobrega okusa, bodo pa razmislek morali osvežiti (da ne rečem, osvežiti) enajstletnikovi starši. Vendelina jr.

2. jul 2009 21:40

Moja šolarčka sta ta teden na počitnicah pri meni in hodita zjutraj na oratorij. Danes sta bila v Koloseju na premijeri Ledene dobe 3.

Zvečer smo pekli za jutrišnjo fešto ob koncu oratorija.

 

Pozdravček!

3. jul 2009 20:41

Vsi imamo zanimanje za kakšno stvar, zato je brez veze nekoga navduševat nad nečem, če tega pač nima rad. Če mu v enajstih letih nisi mogla spodbuditi ljubezni do narave, mu je v teh letih sigurno ne boš. Raje mu prisluhni kaj ga zanima in ga vzpodbujaj pri teh zadevah. Vsak dan morajo biti opravljene obveznosti ( tako kot jih moramo tudi mi, pa čeprav smo na dopustu), računalnik in televizor se časovno omeji. Preostali čas, si lahko zapolni poljubno, če ne bo imel kaj početi , si bo že sam izmislil, kaj mu je zabavno. Pa naj bo to igra s sovrstniki, šport, ustvarjanje , modeliranje..., če ne bo našel ideje bo že pojamral: ¨ Ja, kaj pa naj delam?¨ Takrat pa nastopiš ti , pa mu daj kakšno idejo glede na njegovo zanimanje. Jaz otroke najlažje spodbudim tako, da najprej začnem stvar skupaj z njimi, potem pa jih tako potegne, da nadaljujejo sami z veseljem. Ko jih mine, je čas za drugo. Na ta način jim dam vedeti, da je to vredno početi. Res pa je, da tudi jaz počnem veliko stvari, če le najdem čas za to poleg obveznosti. Včasih mi tudi oni zato pomagajo pri domačih opravilih, da imam npr. jaz čas, da gremo skupaj na kolo, rolat , risat, početi tudi kaj pametnega na računalniku in ne igrat samo igrice ( predvsem pri najstnikih) pa še marsikaj. Sporočilo je spremenil(a) LENČA dne 03. 2009 20:58