1. november-je res spomin, ali morda...?

27. okt 2008 10:52

Mene najbolj zmoti to, ko je grob med letom neurejen, kljub temu da družina živi 10 min stran. Tega res ne bom nikoli razumela. Za 1. november pa oh in sploh. Ksenija http://picasaweb.google.com/xency.k

27. okt 2008 10:55

Saj to ...

katti

27. okt 2008 11:11

na pokojne nono in dva nonota in sošolca in prijatelja pa še na koga razmišljam kadar si sama zaželim in ne takrat kadar nekdo pravi da je pa danes 1. november in !moram! pa mislit na njih pa jim nest svečo na grob, da se ne bo kdo užalil...nisem ovca...nisem konvencionalen tip. 1. november je zame kot valentinovo...ljubezen mi dokaži vsak dan ne samo 14.2. ycrna

27. okt 2008 11:21

Hedonist....;) se podpišem pod tvojo izjavo. in še moj piskrček - lani mi je umrla mami, zanjo sem skrbela do konca - ni moj namen ta, da "patim", ampak tisti, ki so mi jo še začasa bolezni pokopali bi se sedaj radi pokazali na britofu z rožami,angeli in vzdihovali oh in ah - Helga nas bo tako ali tako vse slej ko prej našla. Zato sem proti temu t.i. zdravljenju kompleksov in vsega tega, ki posebno pride do izraza v tem času. Zato bom raje zavrtela mamin komad na Cd-ju, tako kot si ga velikokrat in se ji zahvalila. Rada jo imam od vedno. Veliko sončka. VSEm.... Pokraculja

27. okt 2008 11:23

No vidiš, Katti, da le malo drži tisto , da se hodijo nekateri kazat na britof le na ta dan. Pa tudi, da nekateri hodijo tja bolj zato, da opazujejo kak grob ima sosed, do piride in kdo ne, kako je kdo oblečen, ali je iskreno žalosten ali se le dela.............. LP hedonist

27. okt 2008 11:26

Grob tistega, ki sem ga imela resnično rada, pogosto obiščem in mu povem vse, kar je novega. Nanj ne prinašam cvetja in sveč, ker ima grob odlične skrbnike in mi preobilje sveč ni všeč. Na to osebo pomislim vsak večer, saj ga po 8 letih še vedno brezmejno pogrešam. 1. novembra grem k maši, na pokopališče pa ne. Preprosto zato, ker me množica odbija. Tako tele praznike doživljam jaz. Kaj počnejo drugi, je pa njihova stvar. tulka

27. okt 2008 11:28

V svoji oporoki imam napisano, da se moj pepel po Pohorju raztrese! Nič groba, nič spomenika in nič nekih obveznosti!Pa še pepel bo kakšno korist naredil, bodo gobice bolj veselo rastle ...

Seveda pričakujem, da bosta otroka mojo željo tudi upoštevala!

 

Nena-morje

27. okt 2008 11:46

nena zakaj pa se potem ne kličeš nena-pohorje? jaz bi pa kar v morje zlezla...čimkasneje seveda. ycrna

27. okt 2008 11:57

Spadam med tiste, ki pridejo na pokopališče svojih starih staršev (ki sta na žalost umrla, še preden sem se rodila, tako da jih dejansko nisem nikoli poznala) samo enkrat do dvakrat na leto in še jaz dodam eno svečko desetim že prižganim. Bolj kot zaradi spomina nanje se obrednemu prižiganju svečk za 1. november pridružim iz enega drugega razloga: ker se takrat zberemo praktično vsi njuni sorodniki, da se vidimo, pogovorimo...dokler smo še živi. Na pokopališču vsako leto srečam tudi dva kolega iz čisto drugih filmov in tudi zanju vem, če se prej ne bo našel čas, se pa za 1. november srečamo. In mi je lepo. Na stare starše se pa pogosto spomnim tudi ob drugih priložnostih, za to mi ni treba stati na pokopališču. Za nove plašče, škornje na ta praznik mi ni mar, me pa na drugih ne motijo. Vsak po svoje. Vanilija

27. okt 2008 12:07

Meni je pa 1. november čisto OK praznik. Predvsem je zelo vesel. Dobimo se vsi, cela familija, ki je res velika in razseljena po celi Sloveniji. Že od nekdaj je bil ta praznik bolj povod za družinsko srečanje, kot obiskovanje grobov. Potem ko se ob skupnem kosilu naklepetamo, narežimo in si povemo vse novice, gremo na grob, prižgemo svečko, potem pa nazaj domov. Tam pa potem klepet in nemalokrat pravi žur do poznih ur. Predvsem je lepo, ker smo kljub temu, da smo razseljeni po celi državi ostali povezani med sabo in mislim da sta dedek in babica prav vesela, ko nas gledata dol in vidita da se imamo skupaj vedno fajn. saša