Kaj danes delamo?

21. feb 2013 7:40

Ha, ha, po 30, se šele začne divjanje......ne vem, če je pri vseh tako, pri meni je bilo. Če imaš otroke, priložnostno majhne, te kar iz ovinkov meče.!Pa sem  mislila, da so samo moški alergični na prah v avtu....Z sinom uživava, še zadni dan, jutri namreč grem delat, tako, da bo pri babici. Za danes so pa v načrtu:likanje, nekaj bo treba v lonec dati.Bo kar krompirjev golaž z hrenovko, da izkoristiva čimveč dneva skupaj.Mogoče bo še kaj sladkega zadišalo, kaj bo še ne vem.Lep sončen dan!

21. feb 2013 7:53

Ninja, leta so samo številke, kar se umirjanja tiče, je odvisno od človeka. Po moje boš še naprej tako aktivna na vseh področjih. Pa na mnoga, zdrava leta ti želim že kakšen dan prej!

21. feb 2013 8:08

Uf, se že bojim, jaz bom tudi letos 30. Otrok sicer še nimam, bo po potem toliko težje, ko bom že vsa betežna tekala za njimi

Zdaj si bom privoščila zajtrk, malo pospravljanja (to mi bodo privoščili drugi ), nato bom pobrala in pospravila eno žehto ter obesila drugo, pripravila mojemu dragemu zajtrk, počasi bo na vrsti kuhanje, popoldne pa v trgovino po eno darilo in mogoče še na fitnes. Pa še s spsičko bom šla na sprehod. Obožuje sneg  Sledi pregledovanje oglasov za službo na vseh mogočih portalih in pisanje prošenj.

21. feb 2013 8:47

Prah v avtu? Pa saj avto je samo potrošni material, dobrodošel pripomoček, in da bi ga sproti sesala? Kaj bo šele, ko ti bodo otroci drobili po njem? Na srečo so naši otroci smeli v avtu jesti in drobiti na poti, tudi kak blaten odtis na sedežih ni bil nič hudega - potem, ko smo se zbasali iz avta na koncu poti, smo ga lepo očistili in potem vse znova ... Ali pa tudi ne, kakor kdaj.

Hvala bogu, tudi mož ne trpi za tem, da bi prah sproti sesal iz avta. Smeti se že odstranijo, sesalec je pa za generalno čiščenje.

Pri vsem tem, kar počneš, si vsaj to delo prihrani. Torto ti naj drugi priskrbijo, saj gre za tvoj rojstni dan. No ja, saj sem bila sama podobne sorte (torte sem vsem jaz pekla, in tudi sama sebi, saj se je name samo mama spomnila), ampak pri 40 me je srečala pamet (lepo sva trčili, ni kaj!) in bremena sem lepo porazdelila na vse okoli mene. Ti rečem, da z veseljem vse naredijo (jaz pa mislila, da nič ne znajo in da zmorem sama najbolje - velika napaka).

Pa lepo praznovanje, upam le, da ne boš preutrujena, ko se zabava začne. AMpak pri 30 še nismo bile zdelane od vseh naporov, to je tudi res.

21. feb 2013 8:57

21. feb 2013 9:20

JJ, jaz jih imam 2x toliko plus kusur, pa sem tekala z in za vnukinjo kot tridesetletnica. Vse je v glavi. Če imaš pa smolo in zboliš, je pa druga pesem.

21. feb 2013 9:33

Če imaš kondicijo, do smrti tekaš in skačeš...poznam veliko mladih nepremičnin

21. feb 2013 10:26

Ninja24 - bravo! Obenem tudi iskrene čestitke ob 30-letnici 

Kar se pa tiče sesanja avta... podoben primer je pri meni, to mi je , če sedim in vozim v usranem avtu. Na jugu je lep pregovor "Vani gladac, nutra jadac!".

Mygrace, tudi s tem se tudi strinjam - "nepremičnine" - ha-ha-ha. (Kje si pa to našla?)

Pozdravček!

21. feb 2013 12:07

Halo, ve 30-ke ne bojte se, že 6 let po tej številki živim....Eh, pa saj je vse isto,razen tiste številke v starosti, jaz sem edino postala malo bolj ;trde kože;, nisem več tako malenkostna za vsako stvar, ker ne smeš bit, če hočeš normalno preživet. Pravijo, da življenje človeku nikoli ne naloži takšnega bremena, ki ga ni sposoben nositi.Ninja24 čestitam ti, za okroglo, ampak malo pa le imej sama sebe rada !

21. feb 2013 12:48

Ninja24, iskrene čestitke za 30-tko...

Tudi jaz sem bila pri tvojih letih (zdaj lahko rečem nora) izjemna, 300 na uro. Sem enkrat za poslovilno dva dni pekla, pekla. Pa pred službo kuhala in po službi celo popoldne, da je bil cel krožnik morskih jedi - od hobotnice, morske solate, rib, buzare, pa sladice.... Težko je, če si perfekcionist in mora biti vse popolno. Saj sem neizmerno uživala, bila ponosna na moje stvaritve, toda pogosto tudi izčrpana, sploh takrat, ko se je k temu pridružila še kaka neprespana noč zaradi hčerk ali preobremenitev v službi.

Ko sem spoznala mojega sedanjega moža so prednost postale druge stvari. Čas, ki si ga namenjava, sprehodi, izleti. K temu je prispeval še moj 5 letni sin, ki mi zapolni vse proste trenutke, tako, da sem skoraj pri 50 ih kočno spoznala, da enostavno ne zmorem več toliko oziroma, da potrebujem tudi čas zase. Seveda se zgodi, da včasih ne morem iz kože ( in potem bentim sama nase koliko sem si naprtila dela), potem pa narava poskrbi, da me prizemlji. A zbolim, a me kje kaj uščipne, a padem z lestve ali pa se močno urežem in imam sedaj šive...

In sem sedaj prav vesela, da me malo crkljajo, meni se polnijo baterije, pa še kuham bolj malo. Čas imam za branje knjige, crkljanje. Danes bo bodisi kuhala hči ali pa si kaj prinesemo iz kitajske restavracije. Jaz moram še k zdravniku na previjanje.