Gostilna vintgar

 

*** žaljiv zapis ***

11. avg 2008 16:11

Ne pozabi dati ocene in kratkega povzetka še pod "ocene lokalov". Tam bo bolj na očeh.

Cila

11. avg 2008 17:10

In upam, da ob prvi pozitivni izkušnji ravnaš enako. V katerikoli gostilni.

11. avg 2008 17:23

Meni se pa ne zdi nič narobe, če opozori na takšne polomije. Tega si ne bi smeli privoščit v nobeni restavraciji in logično je, da je besna kot ris. Če te v gostilni pričaka spodobna postrežba in okusna hrana, je to nekaj normalnega, in res ne vem, zakaj bi morala okoli razlagat, da so bili natakarji normalni in hrana neoporečna. To je njihova dolžnost in za to plačamo račun. Samo... Anais, zakaj ste tako dolgo vztrajali? Meni bi že pri drugem ali tretjem kiksu dvignilo dekl in bi jim povedala svoje ter odšla. In ne bi plačala. RadaJem

11. avg 2008 17:35

Samo ne rečt, da je to Gorenjska...PROSIM :) To ste imeli res smolo, naslednjič pa res kam drugam zavijte, je v blićini nekaj luštnih gostilnic. Dana

11. avg 2008 17:59

No, sem doma v bližini gostilne Vintgar, pa tam nisem bila že nekaj let. Lastniki se stalno menjajo in resnično ne slišiš od nobenega od okoliških prebivalcev ne pohval in ne graj... ker enostavno ne hodijo. Je pa res, da je to pač ena izkušnja v ENI gostilni in zato ni treba pljuvati po celi Gorenjski. Na tem koncu je kar nekaj dobrih gostiln, če koga zanima, naj mi piše na ZS. Da ne bom delala reklame... Tudi jaz se sprašujem, zakaj ste trpeli toliko časa. Jaz bi že zaradi WC-ja ne pomislila na to, da tam jem. andda

11. avg 2008 18:49

Niti pod razno ne pljuvam po vseh gorenjcih! Sem spoznala kar nekaj fantastičnih ljudim tam! Vendar pa mora priznat, da je pa 90% tistih, ki so zaposleni ja javnih mestih in delajo z ljudmi bili sila neprijazni. Je pa res, da to najdeš povsod in ne samo na gorenjskem! Wc je pač wc. To so krivi samo toliko, ker niso počistili (kasneje so), drugače pa so to zasvinjali gostje lokala. Zakaj nismo odšli? Verjamete, če vam rečem, da smo bili v takem šoku, da smo hoteli videt ako se bo celotna stvar razvila in do KOD bodo šli! Enostavno iz radovednosti. In potem raje plačaš in se odločiš, da boš čim več ljudi posvaril pred temi ... nimam besed za take ljudi!!! Anais

11. avg 2008 19:49

Čao, če po pravici povem, jaz sem se pa nasmejala ko sem tole brala. Pa ne se jezit - ne da mi je smešno, ampak v takem "luštnem" ironičnem tonu je napisano, no.... V tej gostilni sem enkrat bila, tja smo s prijateljico peljale družbo za rd. Imam nekako mešane občutke. Dobra in draga hrana - mislim postrvi, ostalo so pa tudi pohvalili, ampak natakarji pa res neprijazni že takrat. Pika na i je bila, ko nismo želeli naročiti sladice, češ, kakšno rd kosilo je to, če ne častimo sladice. Hja, zato, ker sem imela cel pladenj mnjami piškotov s seboj. No, smo prav prijazno prosili, če jih lahko damo na mizi, natakarica pa nam je prav neprijazno dovolila. Kakorkoli, čeprav sem tam jedla ene boljši postrvi (še danes se spomnim - z ajdovo moko in kislo smetano), me tudi po naši ne tako neprijazni izkušnji tam vseeno ne bodo več videli. V bistvu smo se mi prav ponižno obnašali, da smo dobili željeno hrano in je izgledalo bolj tako, kakor da smo mi tisti, ki smo na koncu izstavili kar pošten račun. Aja, bljak vcji so bili pa že tudi takrat... Lep pozdravček, S.

11. avg 2008 21:35

Hej, S. Prav je,da ti je smešno. Tudi meni je na koncu bilo že tako bolano vse skupaj, da sem se lahko še samo smejala. In res je napisano v ciničnem tonu. :) Anais

11. avg 2008 22:21

Ste pa vztrajni, sama bi verjetno že pri mozzareli odpeketala :) maserka

11. avg 2008 22:23

Za razliko od mojega mlajšega brata, ki ugovarja na nepravilnosti s tistim značilnim glasom, streniranim ob Ajdi Kalan, da nam, navadnim smrtnikom, ki smo z njim v bližjem razmerju, pade glava med ramena in ga najraje ne bi poznali, sem uporabnik bolj pohlevne sorte. Pravzaprav se v življenju trudim biti čimmanj konfliktna, pa nekako vedno padem v tak zos.

Anais zelo dobro razumem. Pred kakima dvema mesecema sem prvič v življenju zgrabila krožnik s hrano in - ga nesla nazaj v kuhinjo. Že res, da so me pred tem in tudi potem temeljito razkurili pri mizarju, kamor sem nesla izdelat eno letev in sem morala tiste 4e plačati - vnaprej.

Ker sem edina v družini, ki jem pice, si jo običjano le privoščim v kakem lokalu, ki diši po origanu. Zato prav dobro vem, kak vizualni vtis naredi. Tisti dan sem s prijateljico, ki si bo privoščila samo košček in sva se o tem pogovarjali, naročila pico na odprti terasi, v prometni konici ob najbolj prometni cesti v mestu. Najprej nama je natakarica, ki je že zgledala tečno, prinesla dva desetrtna krožinika, na katera ni mogočo spraviti pice. Potem je brez besed in brez smehljaja krožnika odnesla. Potem je prinesla pico, ki je imela neko mrtvaško barvo. Šunka na njej je bila skorajda bela. Odrezala sem kos in šunka je bila ledeno mrzla. Odrezala sem drugi del, mrzla šunka in mlačen sir. Poskusi prijateljica in pravi, da je hladna. Odrežem se tretji del. Takole je bilo: zato, da bi se izognila sporu, sem si skušala dopovedati, da je pica užitna. Nato sem v trenutku vstala in s krožnikom vred, besna ko ris, vstopila v lokal. Za šankom, tik ob vratih, sedi natakarica in je. Kaj pa je, me vpraša s pogledom, da bi mrzla pica lahko bila moj zadnji obrok. Da je hladna šunka in da mi naj jo dajo še enkrat v peč, sem dogovorila. ( Zdaj vem, da bi morala vstati in oditi v drug lokal. Pa sem še vseeno po-trpela.). Izstopila sem skozi nihajna vrata in ne vem, kaj se je potem notri dogajalo. Babura je še neprej sedela pri tistem pultu in vsake toliko "zalajala" name, vsakič, ko se vrata odprla. Zdelo se mi je, da sem v tistih sanjah, v katerih se je potrebno zbuditi. Da se to še ni nikoli zgodilo, da sem prva, ki sem prinesla nazaj , da bom imela zažgano pico. In to ves čas ogrevanja moje pice. Bi rekel Mlakar: Ne jenja, ne jenja. Para mi je sikala iz ušes, preostala dva gosta pri sosednji mizi sta me obžalujoče gledala izpod čela. Zakaj nisem vstala in odšla? Zato, ker sem se počutila krivo in sem na koncu že dvomila, ali se meni samo zdi, da je pica hladna. Ko je naslednjič natakrica prišla skozi tista nihajna vrata, s tistim trpečim izrazom na obrazu, mi je poknila krožnik na mizo, me prebodla  z ledenim pogledom, ki je govoril: " Zgini, tečnoba!" Nobenega obžalovanja, kaj šele zadrege. Piza je imela zdaj še žalni rob in, brez besed sem jo pojedla do konca. Zakaj je nisem vrnila, ker je bila ob dodelavi zažgana, čeprav sem upravičeno pričakovala, da bo testo in obloga vroče, da se pravzaprav opečeš, ko prvič ugrizneš ? Zato, ker se mi je zdelo nespodobno, da zavrnem opravljeno delo. Pizopeka, ki je delal v vročini ( in verjetno pozabil na pizo, testo pa je imel predpečeno), zaradi občutka krivde do natakarice, ker sem ji odžrla mirno použitje njenega golaža za točilnim pultom. Nisem se čutila dovolj močna, da bi fajting s tisto natakarico zdržala, prijateljica pa mi itak ni bila nobena pomoč. Ko je prinesla račun, nisem dala nič napitnine in sem se počutila precej slabo. Nehvaležna stranka. V lokalu me ne bodo videli več.

Ko sem potem pri mizarju vzela tisto letev, skupaj z mojim poškodvanim vzorcem, so zapravili pedantno izbrano embalaža za prenašanje in zavrtali tako prevelike luknje za vijake ( en vijak sem prilepila na vzorec),  da sem besna poklicala v prodajalno. Prodajalec se mi je dobesedno režal in povdal, da moram it kupit dva nova vijaka. Pa da bi to lahko sama videla. Najdite tistega, ki od oka oceni napol zvrtano luknjo do milimetra natančno. Zapravila sem še nekaj ur, da sem dobila tiste vijake. Takrat pa so mi v sosednji prodajalni skušali prodati en vodovodni del, za katerega sem vedela, da ni pravi. Varujte se prodajalcev s tehnično robo, ki bodo v vas gledali le nevedno gospodinjo.

Meni je jasno, zakaj Anais ni odšla. Hotela se je izogniti konfliktu, na nek način se ji je osebje celo zasmililo, natakarju je skušala dati še eno vzgojno možnost. Po sperehodu je izbrala najbližji lokal, da si je odpočila nobe in bi terjalo nov napor, da najde drugega. Pa nihče ne zagotavlja, da bo tam kaj boljše. Da ne govorim o pregovorni slovenski trpežnosti, očitka, da nekdo dela, ko mi počivamo. Zato jo tudi razumem.

 

Ko je nekaj dni kasneje prišel na obisk moj brat, sem najprej potožila glede mizarja in vodovodarskega prodajalca ( tudi on ni vedel, kaj sem iskala, jaz pa sem vmesnik za cev za zalivanje natančno opisala) in se pohvalila, da sem se pritožila. Prav zoprno si je pogledal v konice svojih prstov, kot da gleda, katerega bi bilo treba ugrizniti. To je njegov neverbalni znak, da se mi posmehuje. Da bi on odnesel pico nazaj, je sploh ne plačal, protestiral pri šefu, vpisal v pritožno knjigo.

In na kaj sploh smem biti ponosna pri tej moji polomiji z mrzlo šunko na pici?

Je pa res, da se ob takem nagrajevanju, goljufanju z računu, ki jih zelo velik delež gostincev izbriše iz blagajne, prav fučka, če kakega gosta ne bo nikoli več. Očitno izgubimo samo gostje. Oštirji pa ostanejo.

F r i n a