5. avg 2008 19:49
Ob tem dogodku je treba poudariti, da je fizična kazen še vedno dopuščena in da se civilna družba trudi, da bi bilo prepovedano sleherno fizično kaznovanje. Strokovnjaki so o fizičnem nasilju nad otroki povedali mnogo stvari. Fizično kaznovanje vzgojiteljev pa sploh ni mogoče primerjati z naslijem oseb, s katerimi otroci živijo vsak dan. To, kar je storil sosed je NASILJE. In to nasilje nad majhnimi otroki.
Skoraj prepričana sem, da to ni njegovo nasilno dejanje, ampak se mu je zmeraj uspelo izmuzniti. Naslije v družini ( do partnerja, staršev, svojih otrok), se nekako tolerira, ker je to njihov interni problem. Če tak nasilnež psuje v gostilni, po ulici in nadleguje mimoidoče, iz njega pa puhti vonj po alkoholu, potem ga opravičujemo z alkoholizmom. Ker se večini zdi, da pijančku pa res ni treba spoštovati meril družbe, ki zahteva nenasilje.
Naslednja kategorijo so ljudje, ki so motene osebnosti. Bolje jih poznamo pod izrazom, duševni bolniki, psihotiki, zmešanci, norci, ki zaradi svoje osebnostne motnje ali duševne bolezni ne zmorejo obvladovati svojih čustev. To so tudi edina kategorija, ki jih je pri nasilnem ravnanju treba jemati s prizanesljivostjo, pa tudi oni praviloma nimajo odvzetih opravilnih sposobnosti in so prav tako odgovorni za posledice svojih dejanj, pač odvisno od primera.
Čudaki, ki živijo v slabem socilanem okolju, pijančki, ali pač nasilniei, ki zaradi eksplozivnosti pretepajo šibkejše od sebe, tisti ne sodijo v skupino bolnikov oz. motenih oseb iz prejšnjega odstavka.
Problem pri reševanju tega problema je naša toleranca do nasilja. Če imamo preveliko toleranco do nasilja za vrati sosednjega stanovanja, mora biti toleranca do nasilja do otrok ničelna. To pomeni, nobene tolerance do nasilja, ki ga utrpijo otroci od drugih oseb. To velja za fizično nasilje in spolno nasilje.
Deklice pri teh letih kar dobro razumejo, če jim povemo, da jih ta sosed ne bi smel udariti. Meni se zdi bistveno vprašanje, kako tem otrokom povedati, da smo njihovi roditelji tudi za to, da jih branimo pred takim nasiljem. Ne znam oceniti, ali besedni dvoboj zadostuje za občutek varnosti, ali bi se otroci počutili bolje, če bi zadevo obravnavala policija. Zaradi izkušenj tudi dvomim v hitro učinkovitost sistema. Dejstvo pa je, da bodo žrtve morale vsa naslednja leta živeti v neposredni bližini nasilneža, ga srečevati na dvorišču, na stopnicah. Ćeprav bi ga ovadili policiji, to ne zadostuje, da ga izločijo iz okolja otrok.
In zato povesm razumem, da so starši reagirali tako kot pač so.
Sama sem bila nekajkra5t žrtev nasilja, zato vem, kaj pomeni prikrajšanje varnosti. Prav tako vem, da je sistem postavljen tako, da se najprej ukvarjajo z mislijo, da gre za lažno prijavo ( dokazi so v takih primerih bolj trhli, priče umolknejo), potem pa ščitijo storilca, njegovo osebno integriteto in se skozi cel postopek ukvarjajo samo s tem, kako mu krivde ne bi naprtili. Če se pregon opusti, primer zaključijo, napak pa nihče nikoli ne razišče.
V tem primeru bi pa ga ravnala tako kot sem opisala.
F r i n a