10. avg 2008 11:03
E *ebiga ( kot bi rekel en jadin dober prijetelj ), pride kaksen dan ko nic ne gre po nacrtih. Najprej se prepozno zbudim, pol laufam kot neumen, da se pripravim in pridem pravocasno na recni vogzad, da ujamem ladjo za Bajkalsko jezero ob devetih ( pravzaprav je ze jezero, sedaj rukavec nekoc reke Angara, takoj za pristaniscem je jez, in reka tece naprej ), pa se denarja nimam, najprej moram najti bankomat, in v vsem tem zamudim ladjo. A bote bilet za naslednjo ob pol enih, bom videl, odgovorim. Grem na sprehod, nekaj spit, odlocim se da grem, pridem pravocasno ob 12-ih, bilet edin za Listvanko, biletov net. Un jadin prijatelj bi spet rekel enako, jz pa sem pozabil, da to ni navadna ladje, da sprejme potnikov kolikor pride, to je gliser, letalski sedezi, sprejme potnikov kolikor je sedezev in pika. OK, pol se grem raziskovalnega turizma, vsedem se na prvi avtobus, in se peljem ( povem naj, da je v rusiji v vseh mastih kje sem bil, javni prevoz zelo dobro urejen, nikoli nic ne cakas, avtobusi, marsrutke, trolebusi tramvaji, nenehno krozijo, pa se drago ni 10R ), iz avtobusa na enem vogalu zagledam MIG 29. Raziskovalna zila ( zdej ni vec zilica ) zacne utripat, na naslednji postaji grem dol, sigurno je Irkutski aviacioni politehnikum ( nekaksna strojna fakulteta za letalstvo, v Irkutsku je ena og MIG-ovih tovarn ). pridem, spredaj vojak, nekaksna vojaska letalska sola, a lahko slikam, njet( un jadin prijatelj pa spet enako ). Nic, ce sem ze tukaj, da se mal ogledam, zaidem med bloke, vidim pravzaprav normalno mesto, trgovine, med bloki igrala za otroke, klupice za sedet, no kaksna luza, pa kaksna zarjavela garaza tudi ne manjka, pa tudi travo bi lahko bolj pogosto kosili. To mi pravzaprav popravi prvotni slab vtis. Reci je treba tudi, da po Krasnojarsku tudi Pariz ne bi imel svojega cara. Ce gledas Irkutsk, tako kot je napisano v vodicih, torej nekaksen center, tam kjer je najvec trgovin, restavracij, okrog nekaj glavnih ulic, je O.K. Ce pa zavijes le par sto metrov stran, takoj naletis na pol porusene lesene bajte, a so kaksni spomeniki, da jih ne porusijo ali kaj.Ceste, ena sama luza, da se dobesedno tezko prebijes na drugo stran, skratka zivi obup. Tega drugje, kot sem prej povedal niti ni, najslabse je prav v centru. Tukaj gostiln v nasem pomenu besede nimajo, imajo pa restavracije, tako, da nihce ne ostane lacen ( morda zejen, kot jaz v Moskvi, ko sem prvic v trgovini videl izbiro posusenih rib, kupil tri vrste po ene 20 dag, mal kruha, buteljko vina, dva piva, in grem v sobo degustirat, da ugotovim kjera je najboljsa in vzpostavim vrstni red, kako jih bom pojedel.Poskusam, jem, vse dobre, pol pa posinem, da mi vina zmanjkuje. Ugotovim, da so ribe pravzaprav precej slane, in ta moja vecerja pride kot ena zdravilna kura za " zdrave na srcu " , saj veste, natrij, pa kalij, pa elektroliti . Tudi slascicarn nimajo, jaz sem upal, da bom vsak kaksno dobro halvo poskusil, pa nic. Na trgu prodajajo torte ( in jih tudi kupujejo ) pa tudi v restavracijah ( vecinoma samopostreznih ) dobis kaksen kos na osnovi biskvita. se se oglasim ezoj