Kitajska

12. sep 2010 21:24

12. sep 2010 22:05

13. sep 2010 10:19

Pred dnevi je na Kitajsko odšel tudi moj brat in sicer za eno leto, poučevat otroke angleščino. Pravi, da je doživel kulturni šok, ampak ni kej, se bo treba navadit. Sicer je pa meni Kitajska zelo zanimiva, samo če bi blo tistega ,,,, občutka.

Bom pa zdaj z dveh strani (Vanja in brat) dobro spoznala deželo in nikoli se ne ve, mogoče jih kdaj obiščem?!?!?

13. sep 2010 16:56

Pred nama so trije dnevi na ladji. Le ta odpluje iz Chongqinga, torej je treba priti tja. Direkt letalo poleti kar iz Xi’ana in ker so mene v starih jugoslovanskih časih lepo strnirali v Nič Nas Ne sme Presenetiti, se spet odpeljeva iz hotela čisto prehitro. Taksist vozi za kitajske razmere zelo solidno, bi rekla, kar počasi. Vseeno brziva skozi  mesto, sva na tik tak skozi varnostne naprave na letališču. S še dvema paroma, očitno ne Kitajcema (kako lahko se spoznamo na Kitajskem) se vkrcamo na sicer čisto polno letalo. Prostora za kolena na letalu je še manj, kot smo navajeni. Dolgonogi čisto zares tiščijo kolena v sedež pred njimi. No, včasih je dobro biti pri ta majhnih.

Eden od omenjenih parov sedi za nama in jaz spet hitim v pogovor. Še preden se v resnici namestim v svoj sedež. Ker v temle sicer 31 milijonskem mestu ni ničesar drugega kot luka (po 10+ dneh izgledajo pagode povsod enake, no rezen če visijo kje na steni), pa parke imajo in univerzo…veliko industrije in umazanije, tudi tukaj je novogradnje na pretek in norega prometa, kaj pa drugega.

Zanima me, če gresta tudi ona dva na ladjo. Nak, obiskati gresta študenta, ki je eno leto, med študijem, gostoval pri njima. Ker sta šele priletela v to širno deželo, nimata pojma, kaj vse ju čaka. Razen seveda zelo, zelo pekoče hrane. Sechuanska hrana je znana predvsem kot najboljpekoča hrana v kitajski kuhinji.

Že na letalu začne moj dragi paničariti, ker imava spet informacije samo v angleščini. Kot da bi hodila kje doma, se meniva. No,  saj sva vendar midva gosta. Ampak, se bova že znašla, kot vedno.

No, na letališču se nekaj obirava. Je treba poskrbeti za biznis, zato se spraviva v njihov biznis lobby. Odgovriti je treba na nekaj pošte in pogasiti ogenj ali dva. Hvala bogu (ali Al Gore-u, se še vedno nisem odločila) za brezžični internet.

Medtem ko dragi opravlja biznis na daljavo, me pošlje na lov za prigrizek. Grem, gledam, kaj bi. Sendviči Kitajcem niso preveč znani. Povsod po svetu jih imajo priročno za vsakim vogalom. Samo tukaj ne. Tukaj so police polne juh. Ja, juhe takšne in drugačne. To sklepam po različnih barvah na papirnatih loncih. V vsak "lonec" lahko spraviš vsaj en liter in pol tekočine. No, ker mi za zmrznjen jogurt ravno ni, kupim dve juhi. Vsekakor je to rekordno "drago" kosilo, kar sva jih kdaj imela: plačam celih 60 centov. Ja, centov. Pol Evra.

Odprem to čudo od paketa in najdem notri naslednje:

Potem je vse samo čar domišljije. Doliti je treba toliko vode, da seže do zarezev loncu. Pa dodati začimbe. Pekočo papričico lahko doziraš po okusu. Premešaš, počakaš 2 minuti in... Voila! Juhica je pripravljena. Pavzaprav je čarobno okusna.

Po opravljenem delu greva v lov za taksijem. Ampak ne prej, dokler ne najdeva ene prijazne deklice, ki nama požene strah v kosti. V katero luko gresta. V Chongqing luko. OK. Ampak, Chongqing ima več luk. Koliko jih ima ime Chongqing luka? Vse! Preljubi bog! Spet ista pesem. A se ti ljudje ne morejo zmeniti malo bolje? Po izmenjavi besed s sodelavcem, deklica končno napiše nekaj na kos papirja, zagotovi, da morava točno tja in že sva v vrsti za taksista.

Ko že misliš, da si doživel vse najhujše vožnje v življenju, se izkaže, da je lahko veliko huje.  45 minutna vožnja je dejansko najbolj grozovita od vseh. To pot se držim moža tako močno, da bo imel verjetno modrice. Vijuganje, gužvanje in prehitevanje v škarje se dogajajo ves čas. Komaj imava čas opazovati okolico. Mesto se vleče ob reki. Več ali manj so visoke stolpnice, ki niso prav nič vzdrževane.  Prečkamo Yangtze reko, ulice se zožijo in pod nami na levo vidiva nekaj, kar bi lahko bila luka. Ali vsaj, ena od luk. Ustavimo se. Vse okrog nas je obupno umazano, polno črnega, mastnega prahu.

Plačava za vožnjo, vsa srečna, da sva prišla v enem kosu.  Čez ulico in do vhoda v luko. Spet je vse v kitajskih znakih, ampak uspe mi najti sliko “najine” ladje. Le ta ma namreč rumeno pagodasto streho. Pol ure je do vhoda v ladjo tako da spet čakava.

Čakalnica je mahna in prazna. Trgovinica v vogalu ponuja raznorazne pijače in prigrizke. Ker ne veva, kako bo s hrano, kupi dragi nekaj, kar je podobno krekerjem. Ko kupuješ seveda ne veš, če bo sladko, slano ali kaj vmes.

Končno je ura ravno dovolj, da greva na ladjo. O, ne, nama je pokazano. Kaj zdaj? Pogledava v smeri iztegnjene roke: Še en šalter. Greva tja, pokaževa najini karti, ki sta seveda v angleščini. Ženska nekaj govori, možiček spet godrnja, da sva neorganizirana, a ga hitro mine. Ženska za šalterjem nama pokaže 2 RMB. Aha, nekaj je treba plačati. Moj dragi ročno potegne denarnico iz žepa, povleče ven desetaka, jih dobi nazaj 6 in 2 karti. Huh? Ženska nama pokaže proti vhodu v pristanišče. Spet vlečeva prtljago, pokaževa karti in že sva na zobati vlečnici, ki naju in nekaj sopotnikov, privleče 15 metrov niže. Tako je, ko potuješ po tuji državi brez znanja njihovega jezika.

Tam izstopimo in že naju čaka predstavnica najine ladje. Predstavi se s svojim angleškim imenom. Odpelje naju do "najine"sobe in takoj ponudi ogled še "lepše" za doplačilo, seve. Izkaže se, da je predsedniški apartma. Soba ni nič boljša, le da ima poleg spalnice še dnevno sobo. In sliko njihovega premijeja. Wow. Čisto po najstniško si mislim: Whatever, Karkoli!

On je spal v tej sobi in ročno določil, da ta ladja je pa vredna 5 zvezdic! No, zdaj mi je vse jasno. Ladja nikakor ni izgledala kot drugi plavajoči hoteli s 5 zvezdicami. Tukaj je kar njihov premije določil kvaliteto. Me zanima, kako bi jih ocenila turistična industrija. Bo že, sva pozitivna.

Naj omenim, da kupovanje paketa za 3 noči na ladji niso bile mačje solze. Križarjenja po Kitajskih rekah ne prodajajo velike internetne turistične agencije. O, ne! Za to je treba kontaktirati agencijo na Kitajski, ki ima seveda svoja pravila. Pozabi na plačevanje s kreditno kartico, kot je to v navadi. Njim moraš poslati kopijo kartice, pa imena in ne vem, kaj še. Nak. Tega ne bom naredila. Potem je na voljo Paypal. Super. Ampak, ime, na katerega moraš poslati denar je ime in priimek privat osebe in ne turistične agencije. Potem je še Western Union. Ne, tudi s tem ne gre. Po nekajdnevnem razmišljanju se s predragim skupno odločiva in plačava preko PayPal-a. Če bo karkoli narobe, se bova s tem ukvarjala, ko bo čas za to. Vse je bilo na srečo OK.

No, na ladji  doplačava nekaj malega za sobo, ki je imela samo eno veliko posteljo in ne dveh, poleg tega je v zgornjem nadstropju, od koder je razgled precej boljši. Zunanja stena je eno samo veliko okno. Lepo!

Sprehodiva se po ladji. Natakarji naju zelo vljudno pozdravljajo in se zapletajo v pogovore z nama. Z njihovo angleščino je pa tako, da poznajo predvsem fraze, ki se tičejo njihovega dela. Če hočeš zaiti v pogovoru kam drugam, je to dejansko nemogoče. Tudi z animatorji na ladji je tako, ne samo z natakarji. Ampak, njihova angleščina je še vedno veliko boljša, kot moja kitajščina.

Ladja je parkirana čez reko od prelepe zgradbe, za katero nama glavni barista pove, da je operna hiša. Wow. Nama je prišlo na misel, da je kongresni center. Zgradba je ogromna, tako da malce podvomim v informacijo, ampak nikoli ne veš.

Tale zgradba naj bi bil hotel:

Ob 10h zvečer naj bi odpluli in odhod je vedno zanimivo doživetje. No, vsaj zame. Spraviva se na palubo in ker se po 15h minutah še vedno nikamor ne premaknemo, vprašam eno od natakaric, kdaj odplujemo. Njen odgovor mi požene srh v kosti: Sometimes, maybe tomorrow. 

Vanja

13. sep 2010 19:05

13. sep 2010 19:37

13. sep 2010 21:32

Zjutraj se zbudimo privezani ob bok neke druge ladje. Spomnim se pogovara, ki sem ga imela z natakarico prejšnji večer. Odpotovali smo samo s pol urno zamudo.  Predvidevam, da sploh ni razumela, kaj sem jo vprašala, čeprav sem uporabljala zelo elementarne stavke.

Vožnja po reki navzdol ima nekaj prednosti. Prvo kar je, potuješ hitreje, kot po reki navzgor. (kaj pa drugega ) Ladja je nekoliko hitrejša, kot pa je pretok reke. Kot drugo, motorji ne hrumijo z vso močjo in je vožnja torej bolj tiha. Skočiva iz postelje, pod tuš in na zajtrk. Danes bomo obiskali Mesto duhov ali Ghost city. No, začnemo seveda z zajtrkom.

Glavna restavracija je v prvem nadstropju. Kavo nam prinesejo, ostalo je več ali manj bar.  Brez očal opazim številko najine sobe na eni od mizi in povlečem zaspanega predragega za sabo. Midva rabiva pošteno kavo, da se zbudiva. Pri najini mizi sedijo sami zahodnjaki. Osebje ladje že ve, zakaj tako.

Za zajtrk je na razpolago precej kitajske hrane. Ti ljudje očitno ne ločijo med jedmi za zajtrk, kosilo in večerjo. Vedno je vse enako in kitajski gostje so seveda zadovoljni. Tudi za zahodnjake je poskrbljeno. Vmešana jajca izgledajo sicer obupno, za salame nikoli ne veš, tako da se oba seževa po  kruhu, maslu in marmeladi. Že ob prvem ugrizu v kruhek me mine veselje do hrane. Kruhek dejansko smrdi po umetni aromi masla.  Vseeno pojem, ker nam obljubljajo nekaj hoje do poldneva. Še sreča, da je kava OK.

S sopotniki pri mizi se predstavimo: En par je iz Perth-a. Aha, Avstralca. Druga dva iz Vegasa. Tretji par je iz Seattla in njuna prijateljica, ki sicer potuje solo (ali pa v troje), prav tako. Kasneje se izkaže, da je tretji par živel v našem sedanjem mestu in on je bil zaposlen tam, kjer dela moj predragi.  Svet je majhen. Ampak, oba dva imata nek čuden naglas. Izkaže se, da sta po rodu Novozelandčana.

Izmenjamo mnenja in vtise o Kitajski. Vsi smo več ali manj enakega mnenja. Deželo je res treba videti in doživeti. Ker je enkratna! In pozabiti je treba, da je umazana in za nas, kaotična. Tudi oni o hrani nimajo nič boljšega mnenja, kot midva.

Po zajtrku je čas, da si nataknemo klobuke, se namažemo z dobro kremo za sončenje, nataknemo očala in obesimo kamere preko vratu. No, vsaj mi, ki imamo malo večje. Zunaj naj bi bilo 45 stopinj. 

Spet nas spravljajo v skupine.  V naši skupini nas je 25, vodičkina angleščina je odlična. Pove, da nas bo odpeljala do Mesta Duhov. Za nas, ki o tem nismo naredili domače naloge, je izlet malo šokanten. Resnično sem mislila, da nas bodo popeljali po ulicah mesta, ki so ga izselili, ko so zidali jez. Seveda, voda je že zalila, kar je mislila zaliti, nova mesta ob reki so zato varna pred  poplavami. Izkaže se, daje Mesto duhov staro naselje menihov, kar visoko nad mestom. Tja se zapeljemo po žičnici. Pogled na reko je lep. Ogromno mesto je  zrastlo na drugi strani struge. Vidi se, da je relativno novo.

Fengdu, kot so poimenovali mesto duhov, je staro približno 2000 leti. Dva državna uslužbenca sta se zatekla na goro po tem, ko jima je bilo dovolj politike in se začela ukvarjati s Taoizmom in tako postala nesmrtna. Še vedno naj bi "živela" na gori.

Gora je polna znakov Taoizma, budizma in tudi Confucionizma. Prelepe pagode kukajo izza dreves. Skulpture so posejane povsod. Zgodbice, ki nam jih pripoveduje vodička, so smiselne samo v angleščini. Ko si jih prevajam v slovenščino, nimajo nobenega smisla. Igra besed, pač.

Ob vznožju, pri vhodu na hrib, prodajajo prebivalci raznorazne izdelke: od hrane, do knjig, klobukov, vode in drugih malenkosti. Nas ne zanimajo preveč, ravno dovolj, da naredimo nekaj slik in odidemo, preden se nam postavijo pred nos in ponujajo svoje izdelke.

Opoldne smo spet na ladji. Prav prijetno je priti v klimatizirano sobo. Ob enih je čas za kosilo, še ena dogodivščina. Z znanci se dobimo za mizo in nadaljujemo pogovore,ki smo jih začeli zjutraj. Pijemo "lokalno" pivo. Vsi. Tudi jaz, ki ga sicer ne maram kaj preveč. Hrana je skupinska. Sečuan piščanec. Hunan riba. Zelje v omaki s česnom. Riž. Riž! Vsi segamo po rižu. Hrana je obupno mastna. Riž uporabljam predvsem zato, da vpije maščobo. Tudi sam okus hrane je precej zanič. Zdaj nam je jasno, kaj nas čaka za naslendjih 5 obrokov.  Med kosilom tudi odlplujemo.

Pokrajina je pravzaprav lepa. Ogromni novi mostovi povezujejo južne in severne bregove rek. Res so impozantni. Ampak posnetki, ki jih naredimo so vsi megličasti. Ozračje je soparno in obupno onesnaženo. Še sreča za Photoshop. Ta "popravi" marsikatero napakico.

Sredi popoldneva smo najprej vabljeni na ogled slikanja notranjosti stekleničk za parfume. Meni, ki ne zanam niti ravne črte potegniti, je to prava atrakcija. Dekle je prava umetnica in mi se dejansko čudimo. Z majhnimi čopiči, ki imajo samo nekaj dlačic, spretno poslikava stekleničke. Resno razmišljam, kaj bi naredila z malo stekleničko doma in ker mi res ne pade na misel primerna uporaba ali mesto zanjo, se odločim, da ne kupim ničesar.

Po predstavi slikanja je na vrsti še ena predstavitev. Zdravnik kitajske tradicionalne medicine predstavi akupunkturo in "cupping". Moje prevajanje je obupno, temu bi rekli nekako skodeličanje

Naj grem z zgodbo malo nazaj. Pravzaprav sem videla že v Beijingu in tudi drugod, vsake toliko časa ljudi, ki so imeli na odkritih delih telesa modrice. Enakomerno okrogle oblike. Po dve, tri, štiri modrice so kukale izpod oblačil. Včasih na hrbtu, včasih na oprsju, okrog kolen. Bile so velika uganka, ampak sva vedno pozabila pogledati na internet, kaj bi to bilo. Zdaj je postalo jasno, da te modrice le niso od sesalca .  Končno nam je bilo to njihovo "zdravljenje" razloženo in prikazano.

Torej, zdravnik segreje zrak v posebnih "skodelicah" z vžigalnikom, njegove skodele so iz bambusa, in jih nato pritisne na kožo. Tistem delu, kjer naj bi bile bolečine. Skodelice se prilimajo na kožo in "sesajo" bolečino iz telesa. Ko se zrak v skodeli ohladi, posodo odstranijo. Pravzaprav sama odpade. Ob vsem tem nastanejo obupne modrice!! In bolečine izginejo. Ja, bilo bi lepo, če bi pomagalo.

In ne, to nisem jaz. V kaj takega mene ne bi prepričali, četudi bi mi ponudili plačilo. Da bi hodila en teden vsa modričasta naokoli. Nak, to pa že ne.

Spet na palubi. Pokrajina se ponavlja. Vsake toliko časa vidimo kakšno pagodo. Mostovi so prelepi. Zdi se, daje za vsakim rokavom reke ena ladjedelnica. Včasih velika, včasih majhna. Ladje porabljajo za prevažanje premoga. Na eni ladji prešteje, spet moj, za številke in podobno nadarjen dragi, 21 tovornjakov. Takoj zaključi, kako mora biti cenejše prevažanje premoga po reki, kot pa po cestah. Pa še cest ni treba graditi in obnavljati!

Do prve soteske je že daleč. In mene boli grlo. Pa glava in vročina me daje. Ne tista, zunaj. Moja telesna. In iz nosu mi teče. Bo že. Pivo in večerja, bosta naredila svoje.

Večerja je naredila svoje. Jedi so bile popolnoma enake, kot za kosilo. Samo kosi tistega, čemur oni rečejo meso, se je spreminja. Jemo sicer bolj malo, ampak hrana je nasičena s kalorijami. Vsi za mizo smo več ali manj nezadovoljni s hrano. Sicer pa opazimo, da tudi naši kitajski sopotniki puščajo še več hrane na mizi, kot mi.  Joj, če je tudi oni nemarajo, potem se mi res ne smemo počutiti kot velemestni izbirčneži in imeti slabo vest.

Po večerji se odpravimo v plesno dvorano, kjer naredijo zabavo, a mi, zahodnjaki ne sodelujemo preveč navdušeno. Pravzaprav se hitro odpravimo spat. Zame, antibiotik, antihistamin, tuš in postelja naredijo svoje. V trenutku zaspim.

Vanja

Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 13. 2010 21:44

13. sep 2010 21:40

Vanja, hvala... tole je bolje kot karkoli po TV.

13. sep 2010 22:30

Tiste modrice, ki jih opisuješ, s(m)o imeli tudi v Evropi, v srednjem veku. To je bila ena izmed oblik zdravljenja, zelo znana zagovornica tega (in še česa) je bila sveta Hildegarda, ki nikakor ni bila od muh, čeprav je živela v srednjem veku. V Evropi niso imeli bambusovih skodelic, ampak steklene.  V tistem času so to imenovali "stavljanje rožičkov" ali nekaj podobnega. Še zdaj se to da delat z navadnimi kozarci ali pa s skodelicami za čaj . Če pa pomaga, pa nisem najbolj prepričana, no.

lp

13. sep 2010 22:43

joj, ela, jaz sem tam za tak način "zdravljenja" prvič slišala in videla.  Sem pa izvedela, da uporabljajo tudi steklene in keramične lončke. No, on je pač imel lesene.

Veš, ko je razlagal, kako na ta način "toploto" izvlečejo iz mišic oz. tkiv, in s tem izvlečejo bolečino, ne morem drugega, da ne bi kot najstnica zvijala z očmi. No, saj sem se lepo obnašala, ampak te njegove razlage so bile res bebaste.

Sem potem doma nekje zasledila, da še danes uporabljajo to metodo na zdravljenje rakastih obolenj. Seveda ne uradni medicinci.