Kitajska

2. sep 2010 7:44

Ja lepo, da imajo youth hostle ( za nas ta mlade ). Drugač, te čist razumem glede  lahke coca cole: jaz se ne spomnem kdaj sem je nazadnje pil.

Čudovito branje!

ežoj

2. sep 2010 8:03

Tudi o ne najlepših stvareh pišeš na pozitiven način, brez zasmehovanja, poniževanja, pritoževanja in obtoževanja..Bravo, spet si mi polepšala jutro! Eno samo veselje te je, to cenim. japaja

2. sep 2010 16:47

Obljubljeno nama je, da bo avtobus pred hotelom ob 6:45. Zajtrk se začne ob 6h zjutraj in midva si poleg kave in krofka (res je majhen) naročiva tudi omleto. Danes sva pripravljena na dolg dan in predvidevava, da hrane na poti ne bova kupovala. Nahrbtnik je težek: Nekaj steklenic vode, 3 jabolka, 1 banana, 3 proteinske tablice, ki se valjajo po torbici še od doma. Vrečka mandeljev, kupljenih v trgovini en dan prej. Moja velika kamera ostane v sobi. Imam namreč obupen strah pred višinami in slike “gore”, ki jo obiščeva, mi poženejo strah v kosti. Ob vsem tem naj še za kamero skrbim? Nikakor. Avtobus pride do minute točno. Vstopiva in ugotoviva, da sva edina potnika. Hm. Po nekaj minutni vožnji parkiramo pri nekem drugem hotelu in nekako ugotoviva, da morava izstopiti. Pokažejo nama v smeri večjega avtobusa. Aha, zamenjava avtobusov. Ne dolgo po tem, ko sva midva več ali manj udobno nameščena na svojih sedežih, je avtobus poln. Vstopi vodička in kliče, si mislim, imena potnikov. Iz sedežev se namreč slišijo neke vrste vzkliki. Čakava na najin priimek, pa ga seveda ne slišiva. Edina tujca sva. Vodička očitno ne zna nič angleščine. Tudi ostali potniki se ne zmenijo za naju drugače, kot s pogledi: Kaj pa delata tale dva tukaj? Ob 7:10 odpotujemo. Vodička je obrnjena proti nam in plaz besed se usuje iz zvočnikov. Edino, kar mi uspe razbrati, je vsake toliko časa beseda Huashan. Po točno eni uri utihne in sede. Midva si oddahneva, ker tole blebetanje je bilo kot eno samo hreščanje. Pot po avtocesti je čisto običajna. Po uri in pol vožnje zavijemo na manjšo lokalno cesto, vijugamo med vasicami. Spet pol podrte hiške, kot sva jih videla pred nekaj dnevi. Ljudje sedijo pred hišami, ponekod kuhajo hrano na podobnih kuhalnikih kot v velikem mestu. Vrata so odprta, tako da vidimo v sobo. Pohištva, razen mize in stolov, je malo. Pred hišo pa smeti, smeti in še več smeti. Zavijemo še na manjšo cesto, hribi so skoraj na dosegu rok. Hupanje, malo gužve na cesti in že smo na parkirišču. Hej, kaj je zdaj to? Vidiva stojnice z neke vrste čevlji. Spomnim se, da sem čitala, da lahko obutev kupiš kar pri vznožju gore. Za vsak slučaj, če imaš obute 10 minut in že se pomikamo dalje. Ob cesti opazim lepo zgradbo, ki je Uradni turistični informacijski center. A mi gremo samo mimo. Po petih minutah se ustavimo. To pot vsi izstopijo, tudi midva. Slediva sopotnikom in vodički v sobo, kjer ugotoviva, da bo samo filmska predstavitev Huashan-a. Ker sva spet edina tujca, greva ven. A ne prej, dokler ne pokukam proti obupno umazanem vhodu v stranišča. Saj vem, “too much information” za vse bralce, ampak ne morem si pomagati, da ne bi tega spet omenila. Vonj po amonijaku je zadušljiv. Spet sva zunaj. Nekoliko "starejše" ženske prodajajo velike, ilustrativne mape, bele pletene rokavice (že vedo, zakaj) in dolge “rokave” iz tankega blaga. Pod streho je nekaj stojnic, kjer kuhajo hrano in prodajajo pijačo. Ljudje kupujejo to in ono. 20 minut je mimo, vrata avtobusa se zaprejo in mi odpeljemo. Hvala bogu. Tole ustavljanje nama gre na živce. Midva hočeva kar se da veliko časa prebiti v hribih. Po spet nekaj minutah in še bliže hribom spet zavijemo s ceste. Moj puls naraste, ker imam občutek, da bo šofer zapeljal v avtobusom v veliko hišo. Ustavimo se tik pred vrati. Spet izstopimo. Geee! Najina nejevolja se stopnjuje. Ni čudno, da ne marava izletov v skupini. Pred vrati našega vozila so dekleta strateško postavljena, tako, da nimamo nobene druge izbire, kot da vstopimo v zgradbo. Kaj je zdaj?? V zgradbi je mala trgovinica, bolj police z vodo in klobuki, kot kaj drugega. Zmedeno gledava kako in kaj. Ena od mladih sopotnic zna nekaj besed angleščine. Hvala bogu! Lunch, nama pravi. Kaj, kosilo! Ura je 9:50. Hrana seveda ni vključena v ceno izleta. Hotel, voznik in vodička so verjetno “poslovni” partnerji in slednja verjetno, če ne drugega, dobita zastonj prigrizek. Tako je namreč povsod po svetu. Midva se za hrano ne zmeniva, zanima naju pa WC. Vhod vanje je nasproti odprtih vrat, kjer je restavracija. Ven spet veje smrad po amonijaku. Po mojih izkušnjah je čistoča kuhinje premo sorazmerna s čistočo sanitarij. Slika, ki jo nariše moja domišljija, ni preveč lepa oz. čista. Nak, poiskati bo treba prostor pod soncem. Kdor išče, ta najde. Spet pri hotelu. Dragi me prepriča, da si morava pod nujno kupiti klobuka, ker naju bo sonce sicer preveč opeklo. Kljub kremi z visokim zaščitnim faktorjem. Zapraviva $5 za dva klobuka, moj je pravzaprav zelo lep. Velik krajec meče senco preko mojih ramen. Kasneje sem mu res hvaležna, da me je prepričal v nakup. Ko se sopotniki nahranijo, odidemo peš do naslednje postaje. Ker je parkirni prostor pri vstopu na gondolo precej majhen, vozijo obiskovalce od spodnje postaje z manjšimi vozili. Zadnjih 7km vijugaste poti in že smo pri gondoli. Dobimo vstopnice in najino prej omenjeno sopotnico vprašava, kdaj in kje se spet dobimo. Ob 6h pri avtobusu, parkiranemu pri hotelu. Odlično. Najina dobra volja se vrne. Pride vodička, pokaže na svojo uro in reče Six o’clock. Bus. Torej le zna nekaj besed. Zdaj sva totalno pomirjena. Časa imava približno 6 ur. Dovolj, da prelaziva vse vrhove. Vanja

2. sep 2010 17:47

Fantastično Vanja, šeeeeeeee.

3. sep 2010 3:00

Huashan gora je odmaknjena od Xi'an-a približno 120 km in ima 5 vrhov: Severni je najnižji z nekaj več kot 1600m, potem sledijo po višini Zahodni, centralni, vzhodni in Južni z 2160 metri. Poti so zelo strme. Pravzaprav se pot začne tako grozovito, da sem kot fijakarski konj. Ne gledam ne levo, ne desno, da bi obrnila glavo mi še na misel ne pride. Pogled mi je pribit na stopnice, kot da bi se jih na ta način hotela držati, v primeru, da mi spodrsne.

Ves čas do večera se pravzaprav ubadam s tem, kako bom prilezla nazaj. Kondicija me ne skrbi, te imam več kot dovolj. Moja vrtoglavica in strah pred višino in prepadi mi poženejo mravljince po celem telesu.

V dobrih 3 urah doseževa, razen centralnega, vse vrhove, na žalost ali srečo, kakor za koga, pa zgrešiva tisti del, o katerem vsi največ govorijo. Le redki korenjaki si dejansko upajo stopiti na lesene brvi, zabite v skalo visoko nad prepadom, se prijeti železne verige in zakoračiti okoli severnega vrha. Za to doživetje je treba menda odšteti 30RMB. Kar se je meni zdelo odločno preveč

 

Na gori so že v 13. stoletju menihi zgradili samostan, danes pa lahko navdušenci prespijo v nekaj hostel-ih. Tudi okrepčevalnic je nekaj, še več pa kioskov, ki prodajajo ključavnice na rdečih trakovih in jih ljudje obešajo po vrnostnih verigah. Tudi medaljo si lahko kupiš, če se hočeš doma pohvaliti z dosežkom.

 

 

 

 

 

 

Sonce je močno, vendar ni prevroče, niti soprano. Premočena sva od najine hitre hoje po stopnicah. Koliko jih je! Prvi set stopnic ima celo ime: Stairway to heaven, pa po njih niti približno ne prideš do najvišje točke. Od tam naprej gre samo še više. Vzpenjava se od enega vrha do drugega. Prehitevava tako rekoč vse ljudi pred sabo. Rokavice, ki so jih nekateri kupovali zjutraj na eni od postaj, ščitijo dlani pred umazanijo. Bi rekla, da se moraš vsaj nečesa držati 25% poti, drugače ne prilezeš po najbolj strmih delih. Vidim, da "rokavi", ki so jih prav tako prodajali, uporabljajo za zaščito golih rok pred soncem. Kakšna pogruntavščina.

 

Ker je štetje stopnic tako rekoč nemogoče, vem, da bom najprej poiskala podatek, koliko jih je v resnici. A podatka na internetu ni.

Po približno dveh urah je čas za prvo malico. Naletiva na tih kotiček, odmaknjen od poti in se nasloniva na skalo. V senci se še malo ohladiva. Vsak pojeva eno jabolko, popijeva še več vode in proteinsko tablico si razdeliva. Za kaj več nama pravzaprav ni.

Nadaljujeva pot in res hitiva. Vsake toliko časa obstaneva, občudujeva razgled v dolino ali po drugih vrhovih, poslikava in že greva dalje.

 

 

 

 

 

 

 

Ljudje so packe. Prazne plastenke za vodo ind druge smeti odmetavajo kjerkoli se jim zljubi. Vidiš, kako neosveščeno in brezobzirno se obnašajo do narave. To enostavno ni sprejemljivo. Ne samo to, prav lepi koši za smeti in reciklažo so na vsakem koraku. Narejeni so iz plastike in v obliki štora. Grr!

 

Vsake toliko časa srečujemo šerpe, ki so na poti navzgor naloženi s hrano in pijačo, ko pa se spuščajo v dolino imajo vreče polne že omenjenih smeti.

 

 

 

 

 

Strah, kako se bom vrnila do gondole je neutemeljen. Vrneš se namreč po drugi poti, ki je po večini skrita med drevesi ali za skalami. Strmoglavega pogleda v dolino od tukaj ni.

 

 

Oddahnem si, pa vendarle komaj čakam, da bova na spodnji postaji. Tam, na najino veselje, odkrijeva presenetljivo čiste sanitarije. 

Vožnja z minibusom do našega avtobusa mine kot bi pihnil. Ugotoviva, da sva vseeno utrujena in premlevava, koliko stopnic sva prehodila. Moj dragi se zatopi v številke. Kar na oko izračunava, kako visoko sva bila, kolikokrat sva se spustila in spet dvignila. Zdi se mu, da sva se dvignila vsega skupaj, vsaj 1000 m visoko. 15 cm za vsako stopnico, le te niso ravno po JUS-u, pa pride približno 7000 stopnic v eno smer. Bolj kot s to številko se ubadam z jezo, ker sopotniki spet niso točni. Ura je že 6:15. Vodička se peni od jeze. Za to ni potrebno obvladati kitajščine.

 

Ob pol sedmih smo vsi na broju in oddrvimo proti mestu. Delno po že znani poti, nič se ni spremenilo od jutra. Po več kot pol ure vožnje pričakujem vstop na avtocesto. Še deset minut mine in midva se resno sprašujeva, zakaj nismo na avtocesti. Šofer tako rekoč ves čas hupa, česar zjutraj ni počel. Stemni se in nedaleč od nas na desni strani vidiva, kako tovornjaki in avtobusi drvijo, v dve smeri. Tam je avtocesta. In zakaj smo mi tukaj, na tej vaški cesti in s hupanjem, da gre tudi nama skozi ušesa. Edina pametna razlaga je, da hoče šofer prihraniti denar za  cestnino in jo spraviti sebi v žep. Promet je vedno počasnejši in naenkrat se ustavimo. Stemnilo se je, a v hiškah ob cesti je komaj prižgana kakšna luč. Če že, potem visi žarnica s stropa. Ljudje sedijo v hišah in gledajo TV ali pa klepetajo in igraji igrice na "dvorišču". Stojimo 5 minut, stojimo 10 minut. Šofer naenkrat ugasne avto, klima neha delati in ljudje se resnično začno razburjati. Tudi midva. Vprašava dekle, ki nama je že zjutraj pomagalo s prevodi, zakaj nismo šli na avtocesto. Ker je tam nesreča, dobiva odgovor od vodičke. Malo "morgen" nesreča.  Avti šibajo po njej, kot da bi se jim res kam mudilo. Do mesta je še 50 km. Ko se promet razčisti vidimo, da ni bilo nobene nesreče. Samo vsi so se tako zbasali skupaj, da nihče nikamor ni mogel. 

Očitno je tega cincljanja tudi šoferju dovolj. Sledimo znaku za avtocesto...ali pa mogoče ne. Zavijemo na napačni dovoz, tistega za IZVOZ! Kaj takega!! Ustavimo in gremo lepo "rikverc" nazaj in se priključimo avtocesti ob skoraj pol desetih zvečer. Po tiho začnem prepevati "jo-oj me joj, jo-oj me joj" vsaj tako mislim da gre pesem iz filma Ko to tamo peva.

 

Sestradana se znajdeva ob 11 zvečer v hotelski sobi. Naročiva 2 topla sendviča s šunko in sirom na francoskem kruhu in dve mali porciji pomfrita. Tako dobrega sendviča še nikoli nisva in verjetno tudi nikoli ne bova jedla. 

 

 

Vanja

 

Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 03. 2010 05:02

3. sep 2010 8:53

Čudovito, Vanja, vse čestitke.

Pa dober tek na sendviču in pomfritu.

 

Sprašujem se, kaj je bilo Kitajcem, da so na takih nenormalnih, nedosegljivih... krajih gradili samostane?

 

Pozdravček!

3. sep 2010 11:22

Vanja, tvoje zgodbe so pravi užitek! Le ob fotografijah stopnic in prepadov me je začelo kar v želodcu zvijati (sama imam še namreč na 3 metrski lestvi hude težave s strahom pred višino).

Zato veljajo posebne čestitke za tvoj višinski podvig

Komaj čakam naslednje nadaljevanje!

Mojca

3. sep 2010 12:11

Tudi mene je zmrazilo ob pogledu v dolino. Mi je pa vsec klobuk 

LP, R. "Stressed is desserts spelled backwards!"

3. sep 2010 12:17

Res je Vanja, da se še ne spoznajo na to, kam je nike znak obrnjen, ampak na prvi pogled vse kaže na to, da jih usmerjajo v to, da spoznajo in da so, vsaj kjer sem jaz, le še korak do velikega prepada. Vse reklame so izrazito zahodnjaške, silijo jim znamke, ki so pri nas cenejše, čeprav je blago tudi iz Kitajske (npr H&M). In ko bodo dosegli, da bo človek nekaj vreden le v znamkah in v zahodnjaškem načinu življenja, takrat poti nazaj več ne bo. Res imam občutek, da bo to prav kmalu, recimo v letu, dveh. Zanimivo je še tole, da kmete, ki obdelujejo zemljo selijo v mesta, ko se na njihovih mujih (prostorske enote) pojavi potreba po pozidavi. Izselijo jih, pridejo buldožerji, vse porušijo in naprej gradijo. Dajo jim nekaj denarja, službo v kakšni trgovini (zato je tudi veliko osebja, ki nima dela) in samo vprašanje časa je, kdaj jim bo tisti denar zmanjkal. Pozdravček, Mateja

3. sep 2010 13:06

Vanja,

vedno večji užitek je brati tvoje doživeto pisanje. Pa slikce, da jim ni para . Upam, da nas čaka še veliko zanimivega branja, sicer pa ti predlagam, da res odpreš kar kakšen blog. Žal nimamo vsi takega smisla za pisanje, pa bi ga imela prav rada.

Lp

vida70