Kitajska

14. sep 2010 15:37

Imaš prav, Vanja!

Sem pred časom povedala, da mi je pri tem tvojem potopisu všeč, da tudi o slabih stvareh pišeš na pozitiven način. In evo ti, zdaj pa kokodakam o nekih nohtih, KOKODAK ? Sorči!! Piši dalje, tako kot si do zdaj

japaja

14. sep 2010 18:22

Dan številka 2 na ladji ni preveč vessel. Vsaj zame ne, ker sem zbolela. Angina in prehlad z glavobolom. Še sreča, za moderno medicino. Antibiotikov imam dovolj, in tabletk, ki olajšajo, če že ne popolno zatrejo simptome prehlada, bo premalo. Imam jih dovolj za 2 dni.  Zaenkrat se mi ne ljubi izgubljat energijes tem, kaj se bo zgodilo čez dva dni. Upam, da bo samo mini zadeva ali “one day bug”.

 

Zajtrk preležim v postelji, dragi mi dela družbo in gricka krekerje, ki jih je kupil v luki. Sladki so, podobno kot Petit Beure piškoti, le da tudi ti smrdijo po umetnem maslu.

 

Po zvočniku oznanijo, da plujemo proti prvi soteski. Tukaj naj bi bili hribi najvišji. Zaradi sopare in smoga, verjetno tudi moje nejevolje ob slabem počutju, vse skupaj ne izgleda niti približno impozantno. Vsaj tako ne, kot se soteske spomnim iz slik in dokumentarnih filmov. Reka je precej široka. Seveda! Odkar so jo zajezili in se je gladina vode dvignila, je dosti bolj široka, kot prej. Tudi zelena ni, kot piše v turističnih vodnikih. Filme, ki se jih spomnim, so posneli dosti prej, preden so zgradili jez in je Yangtze poplavila.

S palube slikava pokrajino.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vsake toliko časa opazimo samotne hiške, nekatere prav lepe. In po hribih je polno kitajskih znakov. Državna propaganda, nam pove eden od vodičev.

 

 

 

Začne rositi. Kakšna smola! Odpravim se v kabino in zaspim za eno urco.

 

Vanja

Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 14. 2010 18:45

14. sep 2010 20:21

@Vanja, joj, a tko se konča Monk? Saj nisem mislila resno, to bi bila prevelika etnična žalitev, četudi le na tv-ju. @Japaja, mnogo je tem, ki se jih da predstaviti na pozitiven način, na žalost je realnost, o skrbi za okolje namreč, zelo negativna. In to se kaže povsod. Kvazi projekti 'Green water', ki naj bi bili končani nekje do žnj-leta... (edino če bodo v te vode kakšno kemikalijo vrgli) pa so le pesek v oči. In mene kar srce boli, ko vidim NOVE avtomobile, dobre, evropske, noter pa nametana plastična embalaža, vse popackano. In ne posplošujem, dosti opazujem, ni še bilo čiste izjeme. In pred časom mi je ena kulinaričarka rekla, da bom zvečer, ko se bom stuširala, imela občutek, kot da sem nov človek. Kako prav je imela! (občutek je podoben tistemu, ko greš spat v sveže rjuhe) Mateja

15. sep 2010 15:48

 

Kosilo je kot predvideno. Vsa hrana se ponovi. Mi godrnjamo in še bolj opazujemo Kitajce: Veliko hrane ostaja na krožnikih. Verjetno so se bolj znašli, kot mi. Predvidevamo, da so si nabavili hrano, preden so se vkrcali. Vse je možno.

 

Po kosilu je še en izlet, tokrat nekoliko daljši in možička prepričam, naj le odide. Medtem, ko jaz spim kot ubita, je on na enkratnem izletu. Res mi je žal, da se nisem pridružila. Z manjšimi ladjami so se zapeljali proti toku po reki Shan Nong (ali Shannong), ki je pritok Jangce. Ta ima čistejšo vodo, strme hribe in lepo, neokrnjeno naravo.

 

 

 

Ko se reka zoži, se izletniki prestavijo z manjše ladje na čolne za 10 ljudi, ki jih veslajo in kasneje vlečejo po trije sicer močni, a majhni, mišičasti možje. Oblečeni so v nekaj, kar izgleda kot uniforma in obuti v, iz vrvi spletene sandale. No, vsaj oblečeni so! Nedolgo nazaj so se, ko so prešli iz  veslanja na vlečenje čolna, slekli do nagega. Hmmm, ne vem, če je to res nekaj, kar bi rada videla. Reklamni materiali jih še vedno prikazujejo tako.

Preden so turisti začeli oblegati sotesko, so ti vodiči oz. čolnarji, vlekli hrano in ostale življenjsko pomembne artikle. Vodička pove, da so to sicer kmetje, ki za dodatni zaslužek vlečejo čolne. Edino plačilo jim je napitnina.

 

 

 

 

 

Vodička vsa navdušena pokaže takorekoč neprehodno razpoko v skali, na kateri visi truga. Ja, truga. Pravzaprav pokaže dve v dveh različnih razpokah. Pravijo, da naj bi bili več kot 2000 let stari in ne vedo, kako sta se znašli ravno tam, na tako rekoč nedostopnem mestu. So jih postavljali na zdajšnje mesto od zgoraj navzdol ali so jih dvigali od spodaj, ko se je nivo reke višal? Nihče ne ve. Čeprav sem jih videla samo na slikah, mi ne gre iz glave, kako bi kos lesa, pardon, truga, ostala v tako dobrem stanju, nezaščitena pred vremenskimi okoliščinami na tistem mestu, več kot dve tisočletji. Naj mi bo oproščena moja nejevernost. 

Zadeva je seveda zanimiva, ker so "našli" viseče truge na kar nekaj različnih mestih po Kitajski. Špekulirajo, da višja, kot je bila lega truge, bolj pomembna je bila oseba, "pokopana" tam.

 

 

Po vrnitvi je ravno dovolj časa za pošteno tuširanje. Potem pa na palubo, da spet opazujemo neverjetno preciznost, s katero zaplujemo po reki navzdol, proti zapornicam. Še ena dogodivščina, ki jo pričakujem z neverjetno radovednostjo.

 

 

 

Vanja

Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 15. 2010 15:52

16. sep 2010 14:21

Vanja, od takrat, ko si poslala enega prvih postov na to temo nisem imela dostopa do interneta, zdaj pa, ko sem spet povezana z www, sem si tole branje pustila za takrat, ko bom imela čas v miru prebrati. In res se mi je obrestoval užitek v vsakem tvojem oglašanju in vsaki fotki posebej. Prekrasno branje. Sem pa o hlačah z odprtino pri kitajskih malčkih povedala enkrat med popoldanskim družinskim snidenjem in je moja tašča rekla, da pomni, da so njena gospa babica tudi imeli take podobne spodnjice in so potem samo počepnili in opravili potrebo. Predvidevam, da je bilo to po 2. sv. vojni. Kdo bi si mislil. Čakam nadaljevanje. Atataska

16. sep 2010 15:20

Atataska, ne samo po zadnji vojni, tudi veliko kasneje so nekatere starejše ženske imele nekaj podobnega. Eden mojih najstarejših (in zelo neprijetnih, ker mi ni bilo nič jasno!) spominov na otroštvo je, ko sem nehote morala opazovati sosedo pri "opravku" - ni niti počepnila Lep pozdrav sonci

16. sep 2010 15:52

No, to niso imele samo starejše ženske, tudi otroci so imeli to pogruntavščino. Pisatelj Janez Švajncer v svojem delu "Junak na kolcih" lepo opisuje, kako je zaradi razporka na hlačah večkrat obvisel na kakem plotu, enkrat ga je pa za košček srejce, ki je kukal iz razporka, celo svinja lovila. In fant je postal pravi fant šele tedaj, ko je dobil cele hlače, nič več s precepom.

Sonci, v starih časih ženske mnogokrat niso nosile spodnjih hlač in zato jim ni bilo treba počepniti . In tisto "veliko kasneje" iz tvojega posta lahko opravičimo s pregovorom: Stara navada, železna srajca.

lp

cervus

16. sep 2010 16:51

Dobrih 100 let nazaj je bila itak katasrofa, če gledamo z današnjega vidika. Me je kar precej pretresla knjiga Alenke Puhar Prvotno besedilo življenja.

Tiste luknjice v zibkah..da je odtekal urin..

japaja

16. sep 2010 18:10

E, današnja "mladina" se pa čudi, ko jim omeniš plenice iz bombaža! Ojoj!

Vanja

16. sep 2010 18:37

V jedilnico greva predvsem zaradi dobre družbe. In . Naši pogovori so vedno zanimivi. Avstralca nam narišeta prav lepo sliko Avstralije. Ljudje so, po njunih besedah, zadovoljni. Dela imajo dovolj, davki so relativno nizki, vrednost nepremičnin pri njih ni padla. Dokler so te zadeve pošlihtane, se čez vlado nihče ne pritožuje preveč. Jasno! Kar zavidamo jima. Kaj njima, kar vsem Avstralcem!

 

Po večerji se spet odpravimo v plesno dvorano. Nekaj jih naroči  , med njimi tudi moj dragi. Predlagam mu čisti rum ali konjak. Vino je precej neužitno. Ampak on naroči margherito in ugotovi, da ni prav nič dobra. Jaz si medtem brišem nos in upam, da bomo kmalu pri zapornicah.

 

Idejo, da bi zajezili Yangtze (Jangce) reko, so dobili že leta 1932. Na sumu imam, da jih je k temu pripravila gradnja jeza na Coloradu pri Las Vegasu. Hoover Dam (jez) so začeli zidati namreč 1931ga leta.

Z Jangce reko so imeli težave, ker je povzročala precejšnjo škodo, ko je ob velikih nalivih poplavljala mesta niže v dolini. S tem, ko so zgradili jez, so sicer popravili veliko mest in bili prisiljeni preseliti, po podatkih kitajske vlade, 1,3 milijone ljudi. Ampak, nepredvidenih naravnih katastrof zaradi nalivov, naj ne bi bilo več.

 

S plani, kako in kje postaviti jez, so se v različnih obdobjih ukvarjali tako Kitajci, kot Japonci in Američani. Kitajski inženirji so bili v poznih 1940ih letih poslani na šolanje v ZDA, ampak kitajska vlada je projekt, sredi državne vojne, zaustavila.

Med časom komunistične vlade so se s projektom sicer spogledovali, naredili pa niso nič. Šele 1992 je vlada dala dovoljenje za izgradnjo. Sama gradnja se je začela 1994. Zaenkrat imajo jez dokončan. 26 generatorjev naj bi delalo s polno paro, seveda, če je vodni rezervoar poln. 6 nadaljnih generatorjev je še v izgradnji. Prav tako imajo tehnične težave  z dvigalom za ladje. Nemce, kot svetovne inženire  so angažirali, da naredijo načrte, kako bi dvigalo delovalo. To naj bi bilo prvi projekt te vrste na svetu. S pomočjo dvigala, bi ladje “prišle” skozi jez veliko hitreje, kot pa preko zapornic.

 

In, ko smo že pri zapornicah. Prehlad ali ne! Nabasam se z zdravili, da sem toliko pri sebi, da ne zamudim dogodka. Namreč, preko njih nisem še nikoli potovala in sem seveda vse želela videti.

Jez Treh Sotesk ima 5 zapornic, po katerih spuščajo ladje. Vsaka zapornica je 280m dolga in 35m široka. Ko so ladje nameščene v zapornici, zaprejo velika “vrata” in spustijo vodo iz zapornice. Ko je voda v prvi zapornici na isti višini, kot v drugi zapornici, odprejo vrata, ladje se pomaknejo v drugo zapornico, vrata za njimi se spet zaprejo, spustijo vodo itd…Cel proces traja približno 4 ure.

Se opravičujem za slabše posnetke.

 

Voda odteče iz zapornice v borih 8 minutah in mi gledamo, kako se “pogrezamo” vedno niže.

 

 

Takole se pa vidi podnevi:

 

 

 

 

Pred nami je v zapornicah še ena potniška ladja, približno tako velika, kot naša,  obema pa sta ob boku dve, ki prevažata premog. Med temi štirimi ladjami je po 30 cm prostora. Za nami, v zadnji vrsti, sta dve ožji ladji za prevoz premoga in kamna. Prav z začudenjem opazujemo, s kakšno preciznostjo manevrirajo kapitani in posadke ladij. Meni ne uspe  tako lepo parkirati!

 

Ko začnemo lesti v tretjo zapornico nam je jasno, da ima kapitan vse lepo pod kontrolo   in ne bo treba nič pomagati.  Ura je dve in skrajni čas je, da se spravimo spat.

 

 

Vanja