29. avg 2010 10:34
Joj, Vanja, tole tvoje pisanje je fenomenalno - všeč mi je tvoj slog - čisto meni na kožo pisan. Kaj pa v kakšen tempelj sredi bambusovih gozdov sta utegnila iti?
lp,
vanjatajnsek
29. avg 2010 10:34
Joj, Vanja, tole tvoje pisanje je fenomenalno - všeč mi je tvoj slog - čisto meni na kožo pisan. Kaj pa v kakšen tempelj sredi bambusovih gozdov sta utegnila iti?
lp,
vanjatajnsekneznan uporabnik
31. avg 2010 12:45
Ja a je kdo kable od satelita pregriznu al kako zdaj??!! Sredi noči sem šla prečekirat, če je kej....? NIČ! NIŠTA! ZERO! japaja
31. avg 2010 19:24
Tudi jaz kar naprej poglejujem če je že kaj novega. Čakam na nadeljevanje. V tem opisovanju uživa vsa naša družina. Ajdi.. ATNES
1. sep 2010 10:29
Vaaaanja .... Vaaaaanja ... hočemo še .deklica
1. sep 2010 13:08
Torej, danes po dolgem dnevu sedenja v avtomobilu in bolj pohajkovanja kot hoje po znamenitih točkah, si končno zasluživa dobro in obilno večerjo. V mislih imava predvsem dobro, ker v enem tednu še nisva naletela na izjemno hrano. Če odštejem mojo čorbico izpred par dni. Za začetek naj povem, da sva izredna jedca. Obludujeva različno začinjeno in pripravljeno hrano. Kjerkoli sva kdaj potovala, se nama je hrana zdela odlična. Pa naj bo v dobri restavraciji ali pa v majhnem lokalčku za domačine za vogalom. Ker imava sicer zelo rada kitajsko hrano, sva pred odhodom pričakovalanekoliko nenavadno, a vseeno odlično hrano. Kakšna zmota! Vsa urejena se odpraviva kar v lobby, tam pogledava, kako je s hotelskimi restavracijami. Imajo bar za pijače. Priročno postavljen, tako, da ga ne moreš zgrešiti. Potem imejo tudi neke vrste “all you can eat” bar. Izgleda zelo lepo. Za mizami ne vidiva nikogar, za posodami s toplo hrano se sprehajajo osamljeni kuharji in njihovi pomočniki. Še malo naprej je Lee Garden. Restavracija izgleda elegantno, celo prestižno, bi rekla. 5 ali 6 natakarjev naju pozdravi, pogledava po veliki sobi in prosiva za mizo za 2. Eden od njih naju pelje do najbližje mize. Velike okrogle, za 8 ljudi. Pogledava ga, pokaževa 2 prsta in rečeva: Dva. Two. On pokima, prestavi stol in mi ponudi da sedem. Tudi dragi sede. Prosiva za menije, prinesejo 2: enega za hrano, enega za vino in ju položijo pred moža. Ker sem navajena, da sama naročam svojo hrano, prosim tudi jaz za enega. Jedilni list je približno 15 cm širok in daljši od moje podlahti z iztegnjeno dlanjo. Platnica je trda, ovita v modro umetno usnje, platnice so plastificirane in mnogo jedi je prikazanih s sliko. Listam, gledam, čitam in precej hitro pridem do zadnje strani. Jedilnik pritisnem k sebi na prsa, se nagnem naprej in v sočnem južnjaškem naglasu rečem možičku: I wanna burger. OK, pravi, pa imej burger. ON je namreč šele na tretji strani in preučuje jedilnik. Gleda, se čudi. Cene, razen nekaj svetlih primerkov, so zelo ugodne za nas, ampak midva hitro določiva, da je tole najimenitnejša restavracija v mestu. Vprašam ga, kaj bo naročil pa pravi, da nič ne najde. Če on nič ne najde, potem je res kriza. Dokler hrana ni mastna, moj dragi nič kaj ne komplicira. Seznam hrane se začne z nekaj različno pripravljenimi plavutmi morskega psa. Ena je celo juhica s polnjenimi testeninami (dumplings ali kitajskii ravioli), ki pride v ožji izbor. Od tod naprej gre samo še na bolj eksotično. Želvja juha ima “krasno” fotografijo: Cela želva, z oklepom, ven štrlečimi nogicami, glavo in repom leži okrašena z zelenjavo v večji porcelanasti posodi polni vode, podobno kot tiste, ki jih imamo mi za družinske solate. Globoko vdihneva. Na naslednji strani je na ovalnem krožniku slikana cela morska kumara, prav tako lepo dekorirana. Na meniju se znajdejo poleg tega še marinirane dimljene gosje tačke, marinirani račji jeziki, piščančki krempeljci na ne vem kak način, juhica iz ptičjega gnezdo in seveda “deer fizzle”. Raki pripravljeni tako in drugače, eni sami samcati cmočki in “fried rice”. O burgerju ne duha ne sluha. Torej, kaj bova. Odločiva se, da bova jedi delila. To pogosto počneva. Ker s cmočki skoraj ne moreš zgrežiti, se odločim za porcijo. Mož vztraja pri prej omenjeni juhci. Nadaljujeva z govedino po sečuansko. Moj dragi še enkrat globoko vzdihne in izjavi: Jaz bom pa korajžen. Morsko kumaro bom. Preljubi bog, samo naj ne bo postrežena tako, kot je na sliki v meniju. Namreč, meni so morske kumare nesimpatčne, pa če jih vidim samo v morju. Kaj šele na krožniku! Naročiva hrano in obenem 2 steklenici lokalnega piva. Natakar odide z naročilom in se vrne z dvema kozarcema in dvema steklenicama piva in pogrinjkoma. Odpre pivo, ki je za spremembo mrzlo in nama nalije malo ter ju odnese na “svojo” mizo, kjer je tudi računalnik za ažurno konverzacijo med natakarji in kuharji. Kasneje nama pivo pridno doliva. Razen naju dveh, so v restavraciji samo še natakarji. S hrbtom sem obrnjena proti vhodu in predragi me opozori, kako dva od natakarjev pozorno opazujeta vsak najin gib. Ostali trije ali štirje so se porazgubili. Najprej prineseta na mizo drobno narezan mariniran tofu in vloženo zelenjavo. Čeprav ne delam ravno gužve okrog tufuja, priznam, da so tile mini grižljaji prav okusni. Prav tako zelenjava. HUrej, začetek je kar v redu! Potem pride novica, da juha s cmočkom, polnjenim s plavutjo morskega psa danes ni na voljo. Naročiva nekaj drugega. Moji cmočki, mislim, da so bili polnjeni s svinjino, so bili odlični. Zdaj na vso zadevo gledava z rožnatimi očmi. Če bo vse tako OK, kot se je začelo, bo super! Moja govedina po sečuansko je bila…žalostna. Edina zelenjava je bila steblasta zelena, ki tudi v mojih enolončnicah redko manjka in pa seved aneke vrste zelena čebula. Kaj pa govedina? S palčkami vešče drživa vsak svoj košček “mesa” in si ga ogledujeva. KAj je to za en kos? Vsega skupaj je skoraj sama mast kot slanina s kožo.…ali pa mogoče vezno tkivo? Na krožniku poskušam odstraniti tisto, kar izgleda meso od ostalega dela. Eden od natakarjev, ki naju še vedno opazujeta, mi prinese nož in vilice. Odstranim maščobo in dam v usta meso. Trdo, žvakasto, smo rekli včasih. Neužitno. Brskam po krožniku, če bi mogoče le bilo še kaj užitnih proteinov. Nak, nič. Medtem razglabljava in prideva do edine logične ugotovitve: Karkoli je to, kar so nama “prodali” kot govedino, je moralo priti od glave. Jeap, glave. Ker do sedaj še nisva videla spodobnega kosa mesa, si beliva glavo s tem, kaj naredijo z njim! Odvržejo? Ker v posteljo res ne moreva lačna, naročive še en “fried rice”. Dobiva ga istočasno kot morske kumara v omaki, ki sicer izgleda tako slastno, da bi jo kar popila, s kar nekaj na lističe narezanimi gobami in kosi zelene čebule. Vsa sreča, da ni v enem kosu!! Mož zbere pogum in zapiči v košček murke. Ta se mu odmika po krožniku kot kos želatine. Končno mu uspe spraviti kos v usta. Torej, kak ima okus? Precej nevtralen, brez okusa in teksturo, ki je mogoče podobna kuhanemu krompirju. Bolj brska po krožniku, kot je, se basa z rižem in na koncu izjavi, da ne more več. Mislim, da bi lahko preštela na prste ene roke, kolikokrat je v najinih skupnih letih pustil tako velike količine hrane na krožniku. Za desert dobiva nekaj na koščke narezanega sadja, oba sva vesela, da je med njimi zmajev sadež (dragon fruit). Prosiva za račun: $50. Pojedina in še posebej meni, ki ga nikoli ne bova pozabila. Sum, da je dobra kitajska hrana na Kitajskem oksimoron, je potrjen. Po vsem odideva na sprehod po soseski Ljudje se sprehajajo, igrajo karte pred hišami in naju opazujejo. V približno eni uri ne vidiva nobenega belca. Ob vogalu hotela je smrad nemogoč. Pospešiva korake in se skoraj zaletiva v kuharskega pomočnika, ki vozi neke vrste samokolnico z odpadno hrano in jo strese na kup. Ni čudno, da smrdi. Po štamperlčku ruma v hotelskem baru imava vsega dovolj. Soba, še enkrat tuš in postelja! Jutri je na sporedu polet do Xi’an-a. Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 01. 2010 13:10
1. sep 2010 16:45
Naslednji dan je prav nezanimiv. Zajtrk dober, z obilo zahodnjaške hrane, prevladujejo pa seveda kitajske jadi kot so juhice, smočki in podobno. Ker nama je kitajske hrane več kot dovolj še od prejšnjega večera, se drživa , kruha in marmelade.
1. sep 2010 16:51
Uau, Vanja tvoje pisanje me vedno znova navduši :D Zalshka
1. sep 2010 17:33
Joj, Vanja, ko si zadnjič pisala o kitajskem prometu, so mi šli kar lasje pokonci. Danes pa je prijatelj na FB pokazal tale video:
http://www.youtube.com/watch?v=QESfEd180rQ&featu
... sem kar na debelo požirala
Mojca
1. sep 2010 18:57
ROTFL! Si mi dala dobro idejo, da prilimam video iz kakšnega obiskanega kraja. Brez posebnega truda sem naletela na tole, meni znano situacijo: http://www.youtube.com/watch?v=Rwoo6BvGIIM Vanja
2. sep 2010 5:00
Moja res dobra volja se začne zjutraj pri zajtrku. Ko dobiva vsak svoj kapučino, se napotiva proti mizam, bogato obloženih s hrano. Orientalske hrane je na pretek in "domačini" veselo segajo po njej. Naju spet zanese h kruhkom. Opazim francoske rogljičke, ki so tako lepi, kot kjerkoli v Parizu. Vzamem enega, še vedno je nekoliko topel. Bolj iz radovednosti, kot lakote nadaljujem okoli okrogle mize. Vsi razstavljeni kruhki so več kot vabljivi. Na pol poti okrog mize mi pogled zastane na majhnih, okroglih ocvrtih…krofih! Kar ne morej verjeti. Krofi! Krofi, sredi Kitajske! Ne morem si pomagati in vzamem enega. Čisto zares me mika, da bi takoj vgriznila vanj. Le s čim so jih polnili? Z moje strani je treba kar precej brzdanja, a se vzdržim. V tansu pridem do mize, sedem in s prsti odprem, oziroma razpolovim krofek. Marelična marmelada. S popolnim zadovoljstvom ugriznem vanj in moje burbončice vriskajo od veselja. Krofek, krofek! Sredi Kitajske! Neverjetno. Ob vsem navdušenju skoraj pozabim na rogljiček. Tudi ta je izvrsten!Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.
Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.
Kaj jutri za kosilo? | johana |
MOJ vrt | malaga |
malo za hec | anjica1998 |
Kaj danes za zajtrk | johana |
Ločevanje živil 90. dni - 5. del | dočka |
Rižek z lososom
Ajdove palačinke s slivami in sladoledom