3. mar 2008 16:29
Slovenska narečja so blagor in križ Slovencev.
Blagor zaradi jezikovnega bogastva in raznovrstnosti in vsega tistega, kar so tukaj že kolegice in kolegi povedali.
Križ zaradi tega, ker označujejo pojav, ki se ga čuti tudi v tem stoletju - idenfitikacija na temelju govora in izključevanje nekoga, ki ima drugačen govor. Narečja so nastala zaradi tega, ker je ena skupina ljudi ves čas komunicirala samo znotraj sebe in je bil obisk drugih krajev velik transportni zalogaj. In če skupina komunicira samo znotraj sebe in to počne vrsto let, potem bo na vsakogar, ki se bo od zunaj poskusil vključiti v skupino, takoj izločila....( Ta pa to počne drugače, kaj pa misli, da je....in tako naprej).
To, da so se narečja tako dolgo ohranila, je znak samobitnosti na eni strani pa tudi totalne nepriljudnosti za karkoli drugačnega od domačijskega na drugi strani. Zvočni standardi knjižnjega jezika pa so se itak začeli vzpostavljati šele v zadnjih 80-letih (toliko je od uvedbe radia v naši deželi) in šele takrat so začeli tudi narečni vplivi popuščati.
Meni so narečja in različni naglasi zelo simpatični. Jih slišim vsak dan veliko različnih, ker v Lj prihajajo ljudje z različnih koncev Slovenije in to pestrost razumem kot svojstveno kvaliteto. Iz svoje širše druščine ne poznam nikogar, ki bi se kakorkoli obregnil ob različna narečja - prav tako pa ne poznam nikogar, ki živi v Lj, pa da v svojem življenju še ni doživel vsaj ene milo rečeno nevljudne obravnave zaradi svojega lj-akcenta, LJ tablice ali kaj podobnega. Skratka, to izključevanje na temelju govora in naglasa se dogaja še v tem stoletju in te socialne akcije niso nikomur v čast. Skratka, o narečjih ne velja razmišljati zgolj s kategorialnim aparatom etnografskega romantizma, temveč tudi s kategorialnim aparatom sociologije.
Vendelina jr.