Pozdravljeni!
Doma se večkrat zgražamo nad raznimi reklamami in članki z obupnimi slovničnimi napakami, vendar pa obstajajo tudi napake, za katere ogromno ljudi sploh ne ve, da so - napake. Zato vam posredujem nekaj zanimivih pravil v slovnici - brez kakršne pridige ali pokroviteljstva, samo kot zanimivost. :)
1.) Velik problem predstavlja postavljanje vejic, čeprav je pravilo v resnici čisto preprosto: z vejicami ločujemo stavke. kaj pa sploh je stavek? Kaj je poved?
Poved je vsako sporočilo, ki ga začnemo z veliko začetnico in končamo s končnim ločilom. Poved je tako že na primer: "O!"
Medtem ko za stavek to ni nujno. En stavek vedno določa en glagol. Primer: Danes SIJE sonce in PIHA veter, včeraj pa JE DEŽEVALO. V tej povedi so trije glagoli in zato tudi trije stavki.
S tem si pomagamo tudi pri pisanju vejic (razen pri IN, PA in TER, ki so priredni vezniki in vejice pred njimi ne pišemo - razen pri vrinjenih stavkih, to je pa spet druga zgodba). Primer: "Čeprav SIJE sonce, JE zunaj mrzlo." Pred "je" obvezno stoji vejica, ki ločuje oba stavka.
Včasih pa vejice postavljamo po nepotrebnem. Primer: "Zaradi obveznega zdravniškega pregleda, jutri ODPADE pouk." Vejica semle ne spada, ker v prvem delu ni nobenega glagola in je v celi povedi en sam stavek, nista dva.
Preposto ko pasulj - če to veš. :)
(Izjema je seveda naštevanje, tam pa vejice stojijo neodvisno od glagola. Primer: "VZELA JE ključe, mobitel, torbico in plašč.")
2.) Še pred nedavnim sem vztrajno pisala: "Kljub temu, da ..." Pa je to narobe! "Kljub temu da" je en sam veznik in vmes ne pišem vejice. Tudi "tako da", "medtem ko", "da ko", "ker ko" ...
3.) Pred veznikom "in sicer" pišemo vejico. Primer: "Vzela je pulover, in sicer je izbrala rdečega." (Malo hecen primer.)
4.) Narobe uporabljamo tudi besedo "kateri". Napačno je na primer: Videla sem babico, KATERA je nosila košaro. Reči moramo: Videla sem babico, ki je nosila košaro. Besedo "kateri" pa lahko uporabljamo samo s predlogom, na primer "s katerim", "pri katerem", "o kateri" itd. Primer: "Spoznala sem Mateja, S KATERIM sem se kasneje spoprijateljila." Obvezno!
5.) Pogosta napaka je tudi "brez da bi". Primer: Šla je čez cesto, brez da bi pogledala levo in desno. Narobe! Reči moramo: "Šla je čez cesto, NE DA BI pogledala levo in desno."
6.) Moramo uporabljati rodilnik. Poznam kar nekaj ljudi, ki jih je z mano na čelu alergičnih na zamenjavo rodilnika in tožilnika. MORAMO reči: "Nisem videl EVE." Ne pa: "Nisem videl EVO." Kadarkoli zanikamo, uporabljamo rodilnik, lahko pravilo. (Saj veste, za rodilnik še vedno velja: "KOGA ali ČESA ni?")
7.) Zanimivo je tudi pravilo uporabe tožilnika (KOGA ali KAJ vidim?) pri moškem spolu (prve sklanjatve). Večkrat slišimo kakšne babice, ki popolnoma avtomatično rečejo: "A boš SOKA?" Refleksi nas prisilijo, da dobimo rahlo kurjo polt, pa vemo vzrok? Enostavno: žive stvari imajo končnico -a, nežive pa nimajo končnice. Najboljši je tale šolski primer: "Tamle stoji bor. Vidim bor." In: "Čez cesto gre (Matej) Bor. Na cesti vidim Bora."
8.) Z otroki ali z otroci? Kaj je pravilno? Otroci (so), otrok (ni), otrokom (dam), otroke (vidim), pri OTROCIH (stojim), z OTROKI (sem). Kako si zapomnimo tale nesrečni "z otro-K-i"? Po receptu moje učiteljice še iz osnovne šole: "Z otro-KI je K-riž!"
9.) Imena praznikov se pišejo z malo! Na primer: božič, novo leto, valentinovo, velika noč ... Razen: Prešernov dan, Marijino vnebovzetje (a kako se že napiše) ...
10.) Zakaj Kranjska Gora in Kranjska gora? Zakaj Šmarjetna gora in ne Šmarjetna Gora? Kranjska Gora je naselbinsko ime in zato "gora" pišemo z veliko, medtem ko je Šmarjetna gora nenaselbinsko ime, je dejansko gora in zato pišemo "gora" z malo. Edine izjeme pri naselbinskih imenih, kjer pišemo z malo, so VAS, MESTO, SELO in TRG (pa še kakšna izjema bi se našla). Na primer: Novo mesto, Stari trg pri Ložu (nekaj takega), Srednja vas ...
11.) Uporaba povratno osebnih zaimkov: "Pokazal mi je SVOJO sobo." Uporabimo povratno osebni zaimek "Svojo" in ne "njegovo", saj bi slednje pomenilo, da nam je pokazal sobo nekoga drugega. Opazite razliko v: "Posodil mi je svoje ravilo." "Posodil mi je njegovo ravnilo."
Tudi sama večkrat ne vem takoj, kakšen zaimek moram uporabiti. Zato je najbolje postaviti stavek v obe obliki in se šele potem odločiti za tisto, ki se že takoj lepše sliši.
Seveda pa je tu še naša ljuba dvojina, za katero sem pa, priznam, sama tudi prelena, da bi jo uporabljala. V primeru samostalnikov jo še (miza, mizi), pri glagolih pa ne (s sestro sva šli).
Tako, nekaj zanimivosti težke slovenske slovnice. Slovenščina dejansko je zakompliciran jezik, tako da imamo srečo, da nam je že položen v zibelko. Kljub temu pa večkrat srečamo tujca, ki lepše govori slovensko kot avtohton Slovenec.
Pa lepo prosim, res ne vzemite te objave za slabo, rada bi vam samo posredovala nekaj najosnovnejših pravil našega lepega jezika. Upam, da ste se naučili kaj novega, kot se jaz tudi od vas!
Lep pozdrav!
P.S.: Zdaj pa samo upam, da nisem sama delala grozljivih napak. :)
Muffsy