Tašča - snaha

4. okt 2007 14:49

Mimogrede, taščo kličem mama in tasta oči, oziroma odkar so vnuki je bolj dedi.

Mamamia

mamamia

4. okt 2007 15:00

Kako pa se vam kaj zdi "pomembno" znanje kuhanja vaše snahe? Seveda si te deklice niste same izbrale, ampak jo je sin, ki bo z njo tudi živel, ampak lahko povem, da poznam kar nekaj takih, ki se jim recimo gnusi prijeti surovo meso ... kletka

4. okt 2007 15:03

Tokrat se pa podpišem pod Vendy, razen par točk, ker pač nisem bila v takih situacijah (7-10). Dodala bi še to, da je dobro vse probleme reševat čim bolj v zgodnji fazi, ko še niso veliki. O snahi še ne razmišljam, ker imam zaenkrat komaj eno punčko in če bom imela pri njej snaho, potem bo verjetno itak vse malo drugače;) Bi jo pa ravno tako sprejela, samo da sta srečni. Cila, tudi mene si nasmejala:) Svojo taščo imam rada in tudi z njo spijem kak sok in lahko komot čvekava - res pa je, da je meni recimo 1x na teden dovolj, zdaj mam pač dojenčico in malo časa si želim imet tudi za prijatelje. Ne bi pa nikoli živela z nobenim od babic in dedkov, čeprav imava oba vse rada. Je pa res, da ne moremo rečt, da je vedno snaha ali tašča kriva, da če bi se lepo obnašala, bi pa šlo... nekatere pač ne morejo iti čez tisto idejo o izgubljenem sinu... Na srečo pri naju ni bilo tako. Veri

4. okt 2007 15:08

Ja pa kaj če ne znajo kuhat ali pa pač ne kuhajo ali ne marajo prijet mesa. Lačna sigurno ne bosta. Po mnenju moje "tašče" midva itak kuhava samo neko čudno hrano in je njen sin bogi revež. Ne vem zakaj ima potem 100 kg. Če nama tradicionalno kosilo z juho, mastnim mesom in krompirjem ne odgovarja, to še ne pomeni da niso dobri zelenjavni kaneloni. Ker onadva čez poletje živita na vikendu, se vedno hvali kako jesta samo zelenjavo (ki je seveda bio, kar pove stokrat), zelo malo mesa, nič mastnega, a ko pride domov mora bit pa za kosilo obvezno mastna pečenka, prekuhan riž in pocasta zelenjava. Midva sva si izbrala en drugega, za njegove starše pa itak nobena ni dovolj dobra...

4. okt 2007 15:09

kletka, mislim, da je moji tašči všeč, da znam kuhat. Je lahko bolj mirna, da bo sine v redu jedel;) Pa čeprav moram priznat, da surovega mesa tudi jaz ne valjam po rokah najrajši - če je lubi doma, je to njegovo delo, če ga ni, pa ne kompliciram in naredim. je pa bilo praktično, če zna snaha kuhat, recimo, ko sva s taščo delali torto za njeno taščo. Meni skupen obed veliko pomeni, ker je čas, ko se cela družinica zbere, vsak pove, kaj se mu je zgodilo tisti dan,... skratka tvori se neka vez... In bi si seveda želela, da bi to nekaj pomenilo tudi mojim otrokom, vendar pa jim mogoče ne bo čisto nič in bodo jedli po menzah. Sicer se pa lahko tudi tam pogovarjaš;) Tako da znanje kuhanja ne bo vplivalo na to, kako bom sprejela snaho. Če ne bo znala, jo bom pa mogoče naučila naredit kako dobro torto;) če bo za, seveda;) Veri

4. okt 2007 15:14

Kletka, saj nekatere tašče tudi nimajo pojma o kuhanju. Pa so potem samo tiho, ko vidijo, da snahe pa znajo... matilda

4. okt 2007 15:18

Aja, eno željo imam pa res že zdaj: da bi bila vesela. Veri

4. okt 2007 15:18

Kaj pa vem, saj jaz tudi ne znam bogvekaj, si pa pomagam z recepti s kulinarike. Ker, kot je že omenila Veri, mi zelo veliko pomeni tisti skupni čas, poleg tega pa tudi zadovoljstvo ob tem, ko vidim, da fant z veseljem poje, kar je skuhano. No, res pa je, da prej čez dan bolj malo je in bi mu verjetno tudi črvi teknili.. kletka

4. okt 2007 15:31

Kletka, kaj si tašča misli o snahinem kuhanju, je enako relevantno kot to, kar si kdorkoli drug misli o njenem kuhanju. Tudi to, kaj si mama misli o hčerinem kuhanju ni pomembno. Dokler je familija kolikor toliko solidno in uravnoteženo nahranjena, je stvar okej, neodvisno od tega, kar si kdorkoli misli. Bi pa rada - danes sem ravno v formi - povedala naslednje:Nihče od nas ni na svetu za to, da bi bil stalno všečen in nikomur na svetu se ni treba truditi 24/7, da bi počel stvari, ki bi ustrezale, staršem, partnerju, njegovim/njenim staršem, sodelavcem, šefu, mnenjskemu vodji, župniku, županu, predsedniški kandidatki...in dodaj po spisku, če sem koga izpustila. Mislim, da je bil samo Forrest Gump vsem simpatičen, pa še to je fikcijski lik. As a matter of fact, ljudje, ki se divje trudijo, da bi bili vsem všečni na dolgi rok izgubijo svoj jaz in potem ga iščejo na napačnih mestih in z napačnimi načini. Smo pa vsi na svetu z enim temeljnim namenom: da smo zadovoljni s sabo in da mi izbiramo, kdaj in s kom bomo z nasmehom na ustih in pesmijo v srcu sklepali kompromise in to tudi take, za katere smo nekoč mislili, da jih nikoli ne bomo. Tvoj moški te ne bo nič bolj in nič manj ljubil samo zaradi tega, ker boš ti neskončno dobro kuhala. Izbral te je takšno, kot si. Tvoja tašča ne bo imela o tebi in tvoji kuhariji, lončarjenju, umetnosti oblikovanja ikebane....nikakršnega drugačnega mnenja, kot ga že ima. Ta mnenja so že oblikovana in zacementirana in se ne splača izgubljati energije s tem, da bi ta cement razbijala. Konec koncev, tudi če tvoja tašča dobi Nobelovo nagrado za nevemkaj - ali bi ti imela o njej kakšno drugačno mnenje? No, vidiš. Vendelina jr.

4. okt 2007 15:32

Ja, eni se imate fletn, eni pa rešujemo brezizhodno situacijo in izkoriščanje kot najbolje vemo in znamo.