3. okt 2007 14:36
Preden sta se lani sin in snaha preselila nadstopje nad mano, sem imela sama s seboj govorilne ure. Odločila sem se, da se v njihovo življenje ne bom vtikala, da ne bom tašča, ki jima bo stala kar naprej na vratih in da se pri vzgoji vnuka ne bom vtikala, da ne bom kar naprej nekaj svetovala in jima predlagala. Nekako sem pričakovala, da tudi otroci ne bodo imeli čas za klepet z menoj, da se bomo srečevali bolj ob vikendih na skupnih kosilih... No, zgodilo se je ravno nasprotno. Ko pridejo domov, najprej pozvonijo pri meni, sin gre ponavadi kmalu v svoje stanovanje, obvezno pa ostaneta snaha in vnuk. S snaho si poveva vse dnevne novice, spijeva kavo in klepetava največkrat tako dolgo, da sin po mobitelu sprašuje, če sploh misli priti domov. Skratka, imamo se prav luštno, gremo skupaj na sprehod, največ pa mi je pomenilo to, da mi je snaha skuhala in pospravila stanovanje, ko sem zbolela. Moje prijateljice pravijo, da mi zavidajo tako lep odnos, da se na naju vidi, da se imava res radi in se spoštujeva. Snaho sem sprejela takšno kot je, zagotovo imava obe napake, vendar se vse zmeniva odkrito in skleneva tudi kakšen kompromis. Ne razumem tašč, ki kar naprej kritizirajo svoje snahe, hočejo imeti vedno svoj prav in vse vedo najboljše z izgovorom, da so starejše, da so preživele to in ono, itd... nekatere so res tečne in zato ni čudno, da snahe bežijo pred njimi.Verjemite, jaz svojo snaho večkrat vprašam za kakšen nasvet, mladi imajo sveže ideje, so bolj domiselni in še polni energije.
Upam, da je tudi pri vas tako. Vsem taščam in snaham želim veliko razumevanja in medsebojnega spoštovanja.
mestnac2
