2. jun 2010 15:42
Med čitanjem postrazjacinega zlivanja obupa, razočaranosti in buhvečesa še, mi je samo tole rojilo po glavi:
Vendelina jr. je napisal/a: |
Te je škoda za tale horror show. Pa tvojega partnerja tudi. Kaj ti je storiti? Dokler si še mlada in brez otrok (in za božjo voljo, uporabljaj kontracepcijo, ne gre v tole norijo še kakega otroka peljati, prav?), obrni pete in sto na uro v smer doma. Vendelina jr. |
Vsake toliko časa vsi rabimo kakšno podporo. Eni jo najdemo pri partnerjih, drugi pri starših...eni pač pri čisto neznanih ljudeh na internetu.
To, kar je bilo od postrzjacike dalje napisano, je samo potrditev tistega, kar ona sama že dolgo ve. Pravzaprav od tistega tretjega dne, ko se je preselila k fantu. Zelo bi me veselilo, če bi nas za podporo prosila tudi jutri, s tem, da bi se njen post začel takole: Drage moje, kufre imam spakirane in karto za domov kupljeno. In pojutrišnjem: Zaenkrat sem pri starših in iščem službo...
Možno je, da sem zgrešila, ker res ne čitam vseh postov s popolno pozornostjo, ampak doslej še nisem naletela na kakšno, ki bi napisala, kako je obrnila zadevo na bolje, s tem, da je situaciji obrnila hrbet.
Vsi, ki dajemo dobronamerne vzpodbujujoče nasvete, bi radi kdaj pa kdaj v zameno čitali, da je imela zgodba Happy Ending. Ker, če premislimo, vsi (vse) mislimo več ali manj enako.
Pa še tole: Fant, ki te spravi v tako situacijo, te ni vreden.
Vanja