1. dec 2010 2:14
Jaz sem pa dolžna, po svoji krivdi, Lisi eno pojasnilo. Namreč, kosilo je pri nas opoldanski obrok, ko ima večina zaposlenih eno uro pavze, čas za prigrizek ali "lunch". Kosilo v slovenskem pomenu, je pri nas nekje med pol šestih in pol sedmih zvečer. Torej, ko je moj ta mali občasno v mestu službeno in potrka na vrata očijeve pisarne, ali pa me pokliče, da se dobiva kje za kosilo, to nikakor ne zmoti ritma njegove predrage, ki je zaposlena na svojem koncu.
Kot sem omenila, ni pomembno, kolikokrat se slišimo, ampak o čem se pogovarjamo. Osebne zadeve puščamo ob strani in o njih ne debatiramo. Kar se mene tiče, nista v svojih osmih letih skupnega življenja imela enega samega prepira. Verjetno sta se kdaj spričkala, ampak sta to uredila, kot se spodobi. Sama med sabo. Prav tako, kot jaz nisem nosila svojega perila (na srečo ga skoraj ni bilo) k svojim staršem. Naj se vsak štima tako, kot se hoče.
Jaz do svojega sina nimam nikakršne pravice! Saj ni moja torbica!!! Moj sin je, vzgojila sem "prav fejst fanta", kot pravi njegova predraga, plačala njegovo šolanje, zdaj je pa od njega odvisno, kaj naredi iz sebe.
Dam pa roko in še kaj v ogenj, da se ta mlada nikjer ne pritožuje, da se slišimo ali si pišemo kratka sporočilca dnevno. Tudi ona je s svojima staršema v rednih stikih. Nikar ne misli, da so to vsakodnevni nekajurni pogovori. Včasih je samo vprašanje kot: Hej, a sta že videla to in to predstavo v gledališču ali kinu.
Bom končala kot Naor, vse tele diskusije ne vodijo nikamor. Tiste, ki so v težavah točno vedo, da je treba postaviti ultimat, pa si tega iz takega ali drugačnega razloga tega ne upajo narediti. Me, ki dajemo nasvete, se mi zdi, v te situacije niti pod razno ne bi zabredle.
Vanja
Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 01.dec 2010 03:16