Kdo ima prav

4. sep 2007 13:51

4. sep 2007 15:11

4. sep 2007 15:20

Jaz posojam vse, razen mojega moškega, s katerim sploh ne razpolagam. Posojam tudi sebe.Celo prodajam se.

Imam zvezek, kamor si vpisujem posojene knjige in CD. Na vse CD, ovitek in samo ploščo, se podpišem. V knjigo vidno napišem, sicer s svinčnikom, ker še čakam na eks libris : Ta knjiga je osebna last Frine, zato prosim, da mi jo vrnete.  Ko je umrla moja teta, ki sem ji posodila nekaj knjig, ki so mi drage, sem prosila osebno sina, naj mi jih vrne. Se ni spomnil, kje so, razen ene, pri nečakinji. Na pisni poziv jih tudi niso vrnili. Da se bi jim tace posušile.

Pred leti sem kupila klasično črno laneno jakno znane tuje znamke za zelo spodobno ceno. Ko je sosedi umrla teta, ni imela ničesar črnega in je prišla k nam, če ji lahko pomagamo. Umrla teta je bila mamina sestrična. Mama ni imela ničesar primernega, sem se pa jaz spomnila na tisto jakno, ki je imela še obešanko in ni bila nikoli nošena. Pristajala ji je kot ulita. Pogreb mine, soseda pride in vpraša, če ji jakno prodam. Seveda sem jaz ugotovila, da bom rokave težko popravila ( imam izjemno  kratke  roke) in se m privolila v prodajo. Celo na 3 obroke sem jo prodala, ker revica ni imela denarja ( kar pa tudi ni bilo res).

Dva meseca zatem me je prosila, da pridem fotografirat srečanje ob nekem prazniku, pri čemer se financirala nakup filma in izdelavo slik. Sorodnikom pa ja ne odrečeš. Gospa je v letih moje mame, tako za informacijo. Jakno je potem nosila, saj sem jo videla.

Minilo je tri mesece od fotografiranja, jasno, da nisem visela na vratih, pa konec koncev ni šlo za tak denar. Po petih mesecih me je pokicala po telefonu, naj se oglasim. S tresočo roko mi je dala denar za jakno, s pripombo, da plačuje itak v svojo škodo. Denar za film mi je dala pa brez komentarja, ampak mi je dala vedeti, da ji denar iz grla vlečem. 

Po tej pripombi so mi skoraj padle očke ven z glave. Zgrožena sem to povedala moji prijateljici ,šivilji , tisti iz zgodbe o svileni bluzi, ki tega nekaj let ni mogla pozabiti.

Zgodba ima zanimivo rdečo nit: obe dolžnici iz mojih opisov sta SESTRI.

Lahko bi napisala pogodbo, vendar tega ne stori nihče od vas. Lahko bi tožila, pa je to še večja neumnost. Je pa res, da poštenje nima cene.

Zaradi slabih izkušenj ne morem zdaj odreči usluge pri izposjanju drugim, ker se med seboj rabimo in tudi jaz kdaj  kaj rabim. Sploh na podeželju, kjer se vsi poznamo, je sosedsko sodelovanje bolj pomembno. Si pač mislim, imam slabo izkušnjo, pa bo že. Zakaj bi druge kaznovala za tuje napake s svojim nezaupanjem.

Tisti, ki imate srečo, da takih ljudi niste srečali, se pač učite na tujih izkušnjah, da se lahko zgodi kaj takega, kar človeku ne pride niti na kraj pameti.

4. sep 2007 15:59

Frina, a mi posodiš bankomat kartico???? Pa geslo napiši, ne pozabit, da nem iskala......

ha, ha - brez zamere , prosim, Frina, ne se jezit, kar tako sem mislila, da se moram malo pohecat.....

 Bog ne daj, da še kaj posodiš!!! Reci nimam, pa basta! Al pa se znajdi s kakšnim "tupim" odgovorom; npr. če bo spet kdo hotel kakšno bluzo, reci: " ja, samo daj nesi v čistilnico, da gumbe prišijejo pa od paradajza je en flek gor... "

4. sep 2007 16:07

4. sep 2007 21:19

5. sep 2007 0:59

Starejša soseda nad nami sta imela ves balkon v cvetju, pod koriti pa ne podstavkov. Kadarkoli sta zalivala cvetlice, sta zalivala tudi nas, naše obiskovalce ...Kapljice pomešane z zemljo so se odbijale od ograje in onesnaževale, kar so dosegle. Perilo, ki se je sušilo, sem morala včasih ponovno splakniti, da ne govorim o čiščenju balkona od ostankov zemlje iz njihovih lončkov. Nobena lepa prošnja,  naj tega ne počneta ali da naj podstavita podstavke, ni zalegla, zato sem  ostro  postavila zahteve in jih podkrepila s  primerno grožnjo. Moj mož jih je prenehal pozdravljati, nekoč je malo manjkalo, da se ni fizično spravil nad soseda. Jaz sem ubrala drugo taktiko. Prijazno in z nasmehom na obrazu  sem pozdravljala naprej. Prijazna in ustrežljiva sem bila tudi do žensk, s katerimi se je soseda družila in nas opravljala. Tem osebam nikoli  nisem omenjala našega spora, čeprav sem bila nekajkrat izzvana.

Minilo je le nekaj mesecev, ko mi je umrl mož. Na njegov pogreb je prišel tudi sosed, ki se mi je tam opravičil. Bila sem ganjena. Leto za tem je umrl tudi on. Njegova žena me je ogovorila kmalu po njegovi smrti. Sedaj komunicirava in ji pomagam brez obujanja našega spora, le zaupljiva ne morem več biti.

26. okt 2007 21:15

26. okt 2007 21:23

26. okt 2007 21:50