4. sep 2007 12:13
Mislim, da sta se omenjeni dve pogovarjale takole: rabom nov likalnik- imam enega odveč - preizkusii ga. V tem ni nič narobe. Sem že nekaj časa v dogovoru z (najboljšo) prijateljco, da stestira moj hvaljeni likalnik, zaradi katerega mi likanje ni nobeno breme.
Bolj zares kot za šalo naj povem eno mojo zgodbo o izposojanju.
Moja sorodnica ( tista iz zgodbe s sladoledom), je po poklicu šivilja. Sva ( bili)prijateljici že od mladih nog, mami sta bili sestrični. Ko je pred 9 leti umrla njena mama, ni imela črnih oblačil. Posodila sem ji svoj črni pulover in popolnoma novo črno svileno, grež bluzo s posebnimi zlatimi gumbi.
Pogreb v moji organizaciji je minil, obdobje žalovanja, v katerem sem ji bila res v pomoč tudi, imela je hude denarne težave. Nekajkrat sem jo opomnila, naj mi vrne obe zadevi, pa se je izmikala. Nekoč, ko sem bila dovolj vztrajna, je prinesla omenjeno svileno bluzo rekoč, da je itak ne mara, ker se je abšlisala že po prvem pranju. Ko sem to želela videti na svoje oči, sem imela kaj videti: z bluze je porezala zlate gumbe, ki so bili res posebne oblike. Porabila jih je za bluzo za neko stranko.
Za ilustracijo, stanuje 10 minut peš hoje od prodajalne z gumbi.
Preprosto nisem verjela svojim očem in nisem vedela, kaj naj rečem. Bila je malo v zadregi, vendar se ji to ni zdelo nič hudega. Šla sem v trgovino, kupila za svoj denar nove gumbe. Če si jih bom sama prišila, je vprašala.
Prav imate, nikoli mi ni vrnila omenjenega puloverja in bluze.
V času žalovanja je imela v delu moj črni bluzon iz termoflisa. Dokupila sem še kos blaga za hlače. Tisti čas je bil flis sorazmerno nov in precej drag. Zato, ker ni imela denarja za svojo bluzon, sem takrat, septembra predlagala: naredi si iz mojega blaga bluzon, ker hlač ne bi iveč mela imela, za stroške blaga pa mi naj brezplačno naredi bluzon. S težavo sem našla zadrge za žepa in spredaj z enakim okrasnim zaključkom.
Ker je imela depresivne težave, da je uspela sešiti bluzon samo sebi, meni pa ne, pač nisem tečnarila. Sredi zime pa sem ji prinesla podlogo za bundo njenega moža. In kaj vidim: moje zadrge za žepe všite v še neizdelano bundo. Ko sem jih prepoznala, sem jo dobesedno prislila, da je poiskala še tretjo zadrgo. Hudo jezna jih je morala odparati iz že narejenih žepov. Vsi, ki ste kdaj šivali veste, da všivanje zadrg v žepe, sploh v bundi, ni mačji kašelj.
Takrat sem tudi vprašala, kje je pa moj termoflis za jakno. Premetali sva vse, vendar je črni termoflis čudežno izpuhtel.
Konec, seveda ste uganili, tisti termoflis je najbrž komu zaračunala, meni pa ga ni nikoli ni naredila. Še obžalovala ni, samo to se je spraševala, kje neki je tisti kos blaga. Svoj termoflis pa je poklonila svoji hčeri, čeprav bi bil meni čisto prav.
Ko smo že na kulinariki bom še omenila, da sem ji posodila kitajsko kuharico,ki mi jo je na mojo željo poslal svojo brat iz Ljubljane po pošti , ker je mož dobil vok in kitajske začimbe.
Se kdo upa vprašati, zakaj se po tistem, ko sem omenjeno kuharsko knjigo našla v stranišču, poleg straniščne školjke, za krajšanje časa med sedenjem, nisem potegovala za vračilo te knjige.
Meni se ne zdi poroblem ničesar posoditi, razen moža, res pa je, da sem pri izposojanju bolj previdna in tudi skrbna. Zadeva z likalnikom bi bila lahko tudi moja.
Vse to sem napisala z namenom, da se seznanite, da obstaja še kaka druga sorta ljudi, ki še jih niste spoznali. Na srečo.
V odnosih z ljudmi, ki jih poznamo, pač zaupamo. To je enako zaupanju, da bo drveči avtomobil ustavil pred prehodom za pešce, na katerega smo stopili. Res pa je, da ne ustavijo vsi 
F r i n a
No hard feelings.
Sicer sem pa danes zjutraj pri likanju svoje bluze malo mislila na Kristino. V bistvu sem šla pogledat, če je slučajno pred našimi vrati tudi kdo pustil kakšno kuverto z denarjem. Pa nič. Nisem te sreče. Dobivam samo kuverte s položnicami....
Vendelina jr.
jade
