30. avg 2007 21:10
Se podpišem pod to, kar je napisala ena mš.
Kot pravi: iskren hvala in pogled v oči, lahko še stisk roke. In kakšna pozornost (to ni darilo).
Ko zdajle nad pisalno mizo gledam nalepljeno voščilnico velikosti 4 x 4 cm, narejeno doma, pa eno malo večjo, ki tam visi že 9. leto, pa ono z drobnim naklekljanim motivčkom, pa......se spominjam tistih, ki so mi jo dali, z lepimi bsedami, malo mokrih in tresočih rok, s cmokom v grlu (saj najbrž res ni lahko pred celim razredom povedati nekaj svoji učiteljici). Veste, začne se običajno tako: V imenu celega razreda bi se vam rad zahvalil za..................pa tile moji nimajo 6, 7, 8 let, ampak 10 več.
Posebna zgodba je slovo po 4 letih, ko zapušča šolo tvoja generacija, ki si ji bil razrednik. Ja, res je, vem veliko več o marsikom kot starši, z njimi sem šla skozi mnoge lepe in hude trenutke, jim pomagala, jih pokarala, jim postavila meje in jim povedala, da so jih prestopili in zato sledijo posledice, ker je to pač tako; jih razumela in (žal včasih tudi to) zaščitila pred nemogočimi pričakovanji staršev. Če takrat tečejo solze na obeh straneh, ni nič nenavadnega. Takrat se običajno tudi jaz poslovim od njih z drobnim darilcem, ki ga za vsakega naredim sama (enkrat recimo epruvetka s peskom s plaže, kjer smo preživeli maturantski izlet in listkom z lepo mislijo). In brez vsake slabe vesti sprejmem drobno pozornost od njih. Veste, je lep občutek, ko še zdaj pišem z nalivnikom, ki sem ga ob taki priložnosti dobila pred ene 10 leti. Na oknu mi cveti orhideja, ki sem jo dobila lani. Ko je kolegica dobila skledo orehov in tisti pripomoček za trenje z besedami: vsaj toliko orehov smo strli skupaj....................., ko.....................
Če niste v tem poklicu, ne morete vedeti, kako je to. Tako pač je, pa če se strinajte ali ne.
Meni moje delo nikoli ne bo samo služba, to je zame res poklic, dijakinje in dijaki pa niso objekti pri mojem delu. In nikoli ne bodo (čeprav zakonodaja to čedalje bolj pričakuje in veleva). So ljudje, z njimi je treba delati tako, kot si zaslužijo. Mladi, še neoblikovani, odraščajo pred mojimi očmi. Ko odzvoni, ne morem pospraviti vsega v predal in pustiti do drugega dne.
Konec koncev: a ni tudi to del vzgoje (upam, da v šolah res ne teče le izobraževanje ampak tudi vzgoja), da se pokaže, kako se je primerno vesti. Kaj je lepo, kaj ni sprejemljivo. Z zgledom, pa tudi z besedami.
Voščilo za novo leto, zahvala ob koncu leta, včasih izvedo, kaj vem kako, in voščijo za rojstni dan, voščilnica učiteljici, ki je ravno rodila, ki je magistrirala,.......razglednica s smučanja ali poletnega potepanja, sms: sem ravno v botaničnem vrtu v Kopenhagenu in vam pošiljam lepe pozdrave (ker vedo, da mi je botanika blizu), e-sporočilo s kakim zanimivim linkom in dodatkom: morda vas bo zanimalo....... - drobne pozornosti, vredne veliko, veliko več, kot si morda lahko predstavljate.
Vredne, pa ne materialno. Vredne veliko, ker potrdijo, da stopamo po pravi poti.
Tudi njim veliko pomeni, če jim čestitaš ob doseženem uspehu na tekmovanju, dobro odigrani tekmi, izidu prve pesniške zbirke, dobrem nastopu na glasbenem večeru,.........Ker vidijo, da ti nekaj pomenijo, da jih vidiš in poznaš tudi drugače, ne le kot dijake pri tvoji uri.
Tako. Sem morala tole napisati.
In v ponedeljek začenjam mirne vesti. V pričakovanju sem pa že zdaj. Tako, kot oni, če vam priznajo ali pa ne. Bo spet lepo videti sošolke in sošolce, zavonjati šolo, .........bo spet lepo videti dijakinje in dijake, se prepustiti zvenu šolskega zvonca,............Tako ali tako leto hitro mine in počitnice bodo kmalu.
rimljanka