20. avg 2007 16:49
V sredo, 15. 8. 2007 (na praznik) sem prvič stala na romarskem Triglavu. Smer Rudno polje - koča Planika - Triglav - Planika (skupna ležišča hudo), drugi dan pa še na Kredarico in potem spust mimo Vodnikove koče, nazaj do Rudnega polja . Izlet je trajal 2 dni, tako da z družbo nismo hiteli. Rekli so nam, da je bila dopoldne huda gneča, vendar mene to sploh ni motilo, ker sem se od Planike do Triglava dobesedno vlekla (mi ni dala sapa, he he). Moram pa še dodat, da sem se na vzpon pripravljala vsaj od prejšnjega septembra in na poti ni bilo nobenih težav niti s kondicijo niti z "musklfibrom". Za tiste gospodinje in gospodinjce, ki še niso bili tako visoko, bi priporočila za tak vzpon:
- vsaj nekaj vzponov nad 2000 m, predno se podajo na Triglav (od mojih ljubših je Debela peč, pa karavanški Stol (kar vzpon), Begunjščica, Storžič);
- čelada (obvezno). Videla sem, da imajo nekateri kar kolesarsko ali "skejtersko", koliko je to dobro ne vem, najbrž pa bolje kot nič.
Smo pa na poti videli različno opremljene planince in enodnevne tekače, v "uč" pa so mi padli mladi Angleži, ki so bili za vzpon nepripravljeni, obuti v superge (pa ne treking in tudi tekači niso bili) in zelo slabo obveščeni o naših gorah. Celo brez zemljevida. Za enega vzpon (dvomim, da je prilezel s Triglava) ni bil prav nič vesel, ker je vseskozi zaostajal za skupino, ostalim pa je šel na živce.
No sedajle pa bom obvezno šla pogledat še na Hribi.net, iskat navdih za sobotno planinarjenje, čeprav me v kuhinji čaka 10 kg sliv za marmelado (v vrsti za net pa čakata tudi otroka).
Škoda, da ima dan samo 24 ur, kajne.
Veliko planinskih in kulinaričnih užitkov.
mamka
rimljanka - zasebno mnenje
